V Toskano se rada vračava. Če pomislim, kako sva potovala tja prvič, davnega leta, ko sva bila maturanta in sva vedela, da tako dolgega in brezskrbnega poletja ne bo več. To so bili časi, ko ni bilo pametnih telefonov, ne navigacije v avtu. Zemljevid v roki in en, od mame sposojen telefon. Za hostel sva izvedela po celodnevnem neuspešnem iskanju prenočišča v Firencah, in to na oglasu, nalepljenem na železniški postaji … Lepi spomini.
Od takrat se vsakih nekaj let vrneva v te prelepe kraje. Zdaj je lažje, z družino drugače. Italija ima zame poseben čar. Italijani so esteti in uživači. Njihova ljubezen do vsega lepega in dobrega se kot dolce vita čuti na vsakem koraku. Energija je drugačna, lepote narave se mešajo z veličastno arhitekturo in umetniškimi biseri.
V neskončnih čarih Toskane smo uživali prav vsi. Naj bo to odlična hrana na vsakem koraku, marmorne cerkve, bogata kulturna dediščina, ali neskončni nasadi oljk ter drevoredi cipres … Težko se odločim, kaj je tam najlepše.
Dneve smo izkoristili za to, da smo Toskano prekrižarili podolgem in počez. Pejsažev, ki jemljejo dih, ni manjkalo. Okolje je hvaležno tudi za poziranje ;). S sabo sem vzela lahka, svetla oblačila, ki so se mi zelo obnesla pod vročim toskanskim soncem. Pa seveda nekaj parov udobnih sandalov – visoke pete sem pustila doma.
Po napornem dnevu se je prilegel skok v bazen, ki so se ga otroci (pa tudi midva, priznam) veselili cel dan.
Adijo, Toskana, zagotovo se spet vrnemo!
