V obdobju ženske, ki mu rečemo perimenopavza, se za žensko marsikaj spremeni. Vse poznamo tisoč in en učinek na psiho in telo (večina je bolj kot ne zoprnih, se verjetno vse strinjamo), opažam pa, da se spremeni tudi odnos do oblačenja. To ni nič čudnega, saj je nekako treba slediti spreminjajočemu se telesu, drugačnim potrebam in zahtevam ter nenazadnje tudi celostni situaciji, ki je med 40. in 50. letom drugačna, kot je bila, denimo, v naših tridesetih.
Ko se tako s strankami, ki s(m)o v tem obdobju, pogovarjam, opažam kar nekaj skupnih točk.
1. Nimamo več potrpljenja za karkoli, kar bi tiščalo
Se spomnite svojih mladostniških let, kako ste nase navlekle sama ozka oblačila? Od spodnjega perila (tangice in push-up modrček), nato skinny kavbojke, tako ozke, da jih je bilo skoraj nemogoče navleči nase. Sledila je ozka majica, nato ozka bunda ali usnjena jaknica. Zase vem, da zdaj teh oblačil za nobeno ceno ne bi več želela obleči ali v njih preživeti celega dne. Če je to delovalo, ko smo bile v srednji šoli ali na fakulteti, je z nekaj dodatnimi desetletji situacija drugačna.
Pri sebi, pa tudi pri drugih ženskah mojih let opažam, kako pomembno postane v tem obdobju udobje. Od oblačil ne pričakuješ več samo estetskega učinka, ampak prijaznost. Da te v njih ne začne tiščati v trebuhu, ko par ur sediš za računalnikom in delaš. Da ti ne prekinejo cirkulacije, čeprav imaš oblečena ves dan. Ne gre za to, da bi pristale na trenirke kadarkoli in kjerkoli, pač pa nam je res pomembno, da so oblačila prijazna, da niso ozka kot povoji, da ne tiščijo, žulijo, praskajo.
2. Želimo si kvalitete
Kar nas pripelje do druge točke: kvaliteta. Večina žensk v perimenopavzi postane mnogo bolj selektivna (tudi glede marsičesa drugega in na drugih področjih seveda), kar pomeni, da želimo kvaliteto. Ekonomska situacija nam morda omogoča nakup nekoliko boljše kvalitete kot v študentskih časih, zato želimo, da je oblačilo dobro, lepo, kvalitetno. Zelo veliko žensk postane zelo pozornih na materiale. Ker se več in pogosteje potimo, so na prvem mestu naravni materiali, v katerih koža lahko bolj diha. Že res, da je volnen ali bombažen pulover pogosto dražji od poliestrske bluze, ampak občutek v njem je povsem drugačen. Pozorne postanemo tudi na to, da določene znamke ponujajo sicer draga oblačila, ki pa ne upravičijo vedno svoje cene, saj nas kvaliteta razočara. K takim se nerade vračamo.
3. Želimo si najti svoj slog in ga premišljeno graditi
Za mnogo žensk je obdobje med 40. in 50. letom čas, ko imajo končno nekaj več časa zase. Otroci niso več tako majhni, da bi od nas zahtevali 24 ur pozornosti na dan. Končno si lahko privoščimo tudi kaj, kar smo v času njihovega ranega otroštva odlašale na pozneje: več spanja, vodeno gibanje, kakšen hobi, za katerega ni bilo časa ali sredstev … Tudi svojemu slogu se lahko končno posvetimo, zdaj ko ni treba več vseh oblačil presojati skozi prizmo tega, ali se bodo v peskovniku hitro strgala, ali se bo na njih takoj poznala s sladoledom umazana rokica, ali bodo prenesla madeže mleka, kašic ali otroškega bruhanja. Nekatere moje stranke si zapisujejo, kaj bi rade nosile, ko bodo otroci večji, in včasih s katero izmed njih že lahko kupimo kakšen tak kos, ki je bil leta na seznamu želja: svileno bluzo, široko hlačno krilo, čevlje z malo petke. Za vse pride svoj čas in zdaj lahko končno zasijemo ter svoj slog tudi gradimo namensko in z več premisleka.
4. Mnogo manj se sekiramo na račun tega, kaj si o nas mislijo drugi
V mlajših obdobjih se mnogo preveč ukvarjamo z mnenjem drugih ljudi. Tudi na področju oblačenja. Pri svojih najstnicah opažam, kako veliko vlogo pri njiju igra to, kaj o določenem oblačilu ali kombinaciji pravijo prijateljice, sošolke in sošolci … Po 40. letu lahko mirno rečem, da se večina žensk mnogo manj ukvarja s tem, kaj si o njenih oblačilih mislijo drugi, saj se začne oblačiti in urejati zase. Sem spadajo tudi mnenja boljših polovic. Saj ne, da bi postalo vseeno, kaj si mož misli o določenem oblačilu. A stranke priznajo, da če so v mlajših letih na moževo željo pogosto oblekle ozko krilo in visoke pete, je prišlo obdobje, ko niso več pripravljene (po)trpeti na račun njegovih (visokih) estetskih standardov. Mislim, da nobeni ni vseeno, ali je videti lepo in estetsko, nimamo pa več potrpljenja za kritike, nerazumevanje in neskončno prilagajanje – tudi pri oblačenju. In tako je povsem prav.
Obdobje perimenopavze je dolgo in zapleteno, vesela sem, da se o tem vedno več piše in govori. Menim, da moramo biti do sebe potrpežljive, pozorne in prijazne. Zdi se mi tudi, da je v marsikaterem oziru to obdobje, ko se lahko bolj vrnemo k sebi, k svojemu pravemu jazu, ter da lahko raziskujemo in se posvečamo vsemu tistemu, kar je dolgo čakalo skrito nekje v nas. Naj nas naša oblačila pri tem podpirajo, ne ovirajo; naj nam bodo vir veselja in navdiha, ne pa frustracij in slabe volje.
