Povabim vas, da si zamislite svoje idealno jutro. Zbudi vas petje ptic pred oknom spalnice. V postelji se nekaj minut blago pretegujete in se mentalno pripravljate na čimbolj pozitiven dan. Nato se zaspani odmajete do kopalnice, se zaklenete vanjo in po jutranji rutini (wc – umivanje zob – prhanje) imate dovolj časa, da si posušite lase, jih morda celo malo postilirate s krtačo, likalnikom ali navijalcem, da bodo lepše stali. V kuhinji si pripravite najljubšo kavo ali čaj, med zajtrkom pregledate e-pošto in se nato v miru odločite, kaj boste ta dan oblekle. Sledi še nanos makeupa in nato odhod od doma v službo, po opravkih ali kamor pač ta dan nameravate iti.
‘Ti-di-di-diiiiiiiit!’ zazvoni budilka in zbudite se iz sanjarij. Ja, jutra kot je zgornje, so bila morda mogoča, ko ste bile še študentke ali pa vsaj, dokler niste imele otrok. Govorim seveda iz lastnih izkušenj. Zgoraj opisanega namreč nisem doživela več kot devet let, skratka tako dolgo, kot imam otroke. Ker sem človek, ki mi mir (v kopalnici in na splošno) veliko pomeni, moram reči, da me je na glavo postavljena kopalniška ne-intima kar precej vrgla iz tira.
Prepričana sem, da se boste vse mame strinjale z mano, če vas vprašam, kaj za vas pomeni ‘vzeti si nekaj trenutkov zase’? Mislim, da smo si prav vse mame bolj ali manj majhnih otrok edine, da to kar naenkrat postane tisto, kar je bilo prej samoumevno. Na primer iti v miru (sama!) na wc, se v miru in tišini naličiti, imeti čas za tako dolgo prho, da si med njo lahko v miru urediš tudi stopala in pobriješ pazduhe … Take reči. Pri nas doma vlada fenomen, ki izgleda takole. Isti trenutek, ko zaprem in zaklenem vrata kopalnice, da bi šla v miru pod tuš – pred tem seveda poskrbim, da so vsi siti, odžejani in nasploh kolikor toliko preskrbljeni, plus da vprašam, ali koga na wc – se namreč zgodi, da vsaj dva, če ne kar trije otroški glasovi začnejo glasno klicati: »Mamiiiiiiii!! Mamiiiiiiii, kje siiiiiii???« »Mami, mene kakat! Ful!!!« »Ne, mene tolk lulat, da ne morem več zdržat! Jaz grem prva!!« in podobno. Nasvidenje, moja odločitev o mirni prhi, pod katero bi celo lahko uživala v nežnem vonju gela za tuširanje. V par sekundah se stuširam, obrišem in že odklepam vrata, da bi ja vsi prišli do najnujnejšega brez prevelikih travm. Zanimivo je, da se možu kaj takega nikoli, prav nikoli ne zgodi. Ne pomnim, da bi se v devetih letih, odkar imava otroke, kdo od njih spravil na wc točno takrat, ko je on pod tušem, kaj šele, da bi ga z urgentnim tuljenjem opozarjali na to, kako zelo ga pogrešajo, odkar je že cele tri minute v kopalnici. Ne, ta privilegij je rezerviran za mame.
Seveda je res, da je pravo pravcato razkošje že to, da se sploh lahko grem tuširat tekom dneva. Dokler so bili pri hiši še dojenčki, sem o čem takem lahko samo sanjala. Zakaj? Ker jih je treba kar naprej dojiti in/ali pestovati, medtem pa seveda poskrbeti tudi za potrebe vseh ostalih otrok. Tuširanje je takrat pač opravek, ki se ga lotiš, ko otroci zaspijo, in to je včasih edini ‘trenutek zase’, ki ga kot mama dojenčka imaš v celem dnevu. Mame dojenčkov me gotovo razumejo ;).
Potem je tukaj opravek ličenja. To je načeloma nekaj, kar me veseli, ker je kreativno in kar izredno rada počnem (celo tako zelo, da o tem snemam videe ;)). Seveda pa je pesem povsem drugačna, če so zraven tudi otroci. Pripombe, kot so »Namaži si oči, ker ti bolj paše«, ali pa »Zakaj boš mela pa danes tako čudno šminko?«, ali »Se boš potem tudi oblekla, mami? Ker zdaj se ti vidijo gate« padajo od vseh strani, tako da ličenje res ni več zen opravek, temveč nuja, ki jo želim karseda hitro, pa seveda tudi učinkovito opraviti.
Piko na i dobi mamina ‘kopalniška intima’ v tistih, no saj veste, tistih dnevih v mesecu. Med umivanjem in menjanjem higienskih pripomočkov si res ne želiš gledalcev – ne tistih, ki bi postavljali vse sorte vprašanja, ne tistih, ki bi se začeli igrati s tamponi in jih zlagati ven iz škatlice in nazaj notri. (Se je dejansko zgodilo, nisem si sama izmislila te ‘igrice’.) No, zdaj ko so otroci malo večji, si pač vzamem pravico in grem v kopalnico, zaklenem vrata ter opravim v miru. Drugače pa je, če smo kje izven doma. Tam je pač tako, da mora moja najmlajša še povsod z mano, drugače je joj. Ko smo bili pred nekaj meseci na pohodu in sem v planinski koči (pre)drzno želela sama skočiti na wc, da bi si v miru zamenjala tampon, je naša najmlajša doživela manjši šok in začela tako jokati, češ da hoče z mamico, da so jo slišali prav vsi obiskovalci koče, in teh ni bilo malo. Kaj sem pa hotela drugega, kot da sem jo vzela s sabo … Miru res ni bilo, je bila pa vsaj približna tišina.
Včasih so najbolj enostavne stvari najmanj samoumevne in to začneš pogrešati šele takrat, ko jih nimaš več. Jaz vem, da sem vedno zelo uživala v vseh kopalniških ritualih, zdaj pa kopalnica že dolgo ne pripada več samo meni, temveč petim družinskim članom, po možnosti vsem naenkrat. Očitno bo treba najti boljše skrivališče … 😉
