S to objavo sem nekaj časa odlašala, ker se zavedam, da gre po eni strani za občutljivo temo, po drugi strani pa za nekaj, kar se tiče marsikoga med nami. Pri svojem delu s strankami opažam, da velja med ljudmi precejšnja skrb za to, kaj si drugi mislijo ali kaj bodo drugi rekli. Žal se to navezuje tudi na področje urejenosti.
Ogromnokrat, prevečkrat, da bi lahko preštela, sem od dam, ki so bile na mojih predavanjih, delavnicah ali pri meni v studiu, slišala nekaj podobnega kot: »Tako rada bi bila bolj ‘zrihtana’, nosila krila, petke in se ličila, a ker sem iz majhnega kraja, kar vem, da bi me vsi gledali in opravljali! Preprosto si ne upam.« Lahko gre za karkoli: željo po novi frizuri, nošenju visokih petk, odbitih superg, plašča žive barve, vzorčastih kosov, nenavadne torbice, rdeče šminke …
Ne gre pa samo za ljudi iz manjših krajev, le da je tam morda to še malce bolj izraženo. Tako iskreno priznanje mi je težko slišati, ker se mi zdi grozno, da se zaradi mnenja drugih odpovemo nečemu, kar je v nas, kar nam je dano in si tega preprosto ne upamo (iz)živeti. Da ne bo pomote: ne gre tukaj za kaj slabega ali negativnega, želja po urejenosti je vendar dobra, lepa in pozitivna. Človek, ki se uredi tako, da si je všeč, pa tudi če je to ‘malo bolj’, kot se zdi primerno okolici, se zato boljše počuti, je boljše volje, ima več energije in zagona, je bolj samozavesten – kako bi to lahko bilo kaj slabega? Kdo sploh v resnici je pristojen za to, da ocenjuje, kdaj je kdo preveč urejen?? So to sosede, sodelavci v službi, znanci ali neznanci na ulici, mame otrok, ki hodijo z našim otrokom skupaj v vrtec ali šolo? Po mojem mnenju lahko merila za to, kako bi bil rad urejen in v kakšni koži se najbolje počuti, določa le vsak sam.
Naj vam torej mnenje drugih ne kroji usode. Če je v vas želja, da bi bili ali bile bolj urejene, da bi kdaj oblekle ali dale nase kaj malo bolj ‘odbitega’, da bi res zasijale in pustile svoji najlepši plati, da pride na plano, potem si to le dovolite. Živi se samo enkrat in škoda je živeti svoje življenje na nek določen način samo zato, ker se bojimo, kaj si bodo drugi mislili o nas ali kaj bodo rekli. Določeni ljudje bodo pač vedno negativni in nima smisla, da se trudimo ustreči tistim, ki niso nikoli zadovoljni ali ki imajo celo veselje s tem, če se kdo okrog njih ne počuti dobro. Poleg tega na mnenje drugih preprosto nimamo nobenega vpliva, vplivamo lahko le sami nase.
Če je stavek »Zakaj si se pa ti danes tako zrihtal(a)?« najhujše, kar se nam lahko zgodi, potem se tega ni bati 😉 . Kaj pa veste, morda daste tudi komu drugemu misliti. Zgledi vlečejo, nekdo mora začeti, zato kar pogumno in urejeno v nov dan!
