Kdor pozna Klaro (z gledaliških odrov ali z ljubljanskih ulic), ta ve, da je Klara sončna in da je prav tak tudi njen slog. Od pisane kolesarske čelade, vzorčastih oblek in živobarvnih plaščev do obvezne močne šminke, s katero poudari brezhibno bele zobe in bleščeč nasmeh – Klara je ena tistih Slovenk, ki se ne boji barv, vzorcev, tekstur in zanimivih detajlov. Klara je igralka, voditeljica, moderatorka, tekačica in še bi lahko naštevala. Povprašala sem jo o njenem slogu, navdihih in kje najde lepe kose zase. Klara, hvala za tvoje odgovore <3 !
Bi zase rekla, da si ljubiteljica mode? Slediš trendom, si zapravljivka ali si bolj varčne sorte? Se »preživetim« kosom zlahka odrečeš ali si bolj hrčkaste sorte?
Sem ljubiteljica lepega, pisanega, živega, ubranega, pa tudi divjega in včasih prismuknjenega, vsega, kar poudarja lepoto v človeku. Sem ljubiteljica mode, ki je hvalnica življenju, ki poudarja ženskost in moškost. Nisem pa ljubiteljica instant mode, mode potrošništva, pri kateri je – prosto po Prešernu – glavno vodilo zapravljaj in odvrzi, pri kateri se čedalje bolj tekmuje, kako šokirati z grdim, kako šokirati s pomanjkljivim, kako šokirati kar tako, saj se nihče več ne vpraša, kaj čemu in komu služi ter zakaj, mode, pri kateri je pomemben le še čredni nagon in vodilo »saj to vsi nosijo« …
Ni me sram priznati, da mi moja oblačila in obutev nekaj pomenijo, zato jih ne zamenjam dvakrat na leto, kot na primer to naredi moja znanka. Je to hrčkanje? Če je, potem sem ponosen hrček. Obleke in čevlje nosim, dokler ne odslužijo, dokler so mi prav in mi prinašajo veselje. Včasih kakšen kos vmes tudi podarim sestričnam in prijateljicam, če vem, da bi kateri od njih bolj pristajal in če se v njem ne počutim več dobro. Stvari ne kupujem brezglavo in na vrat na nos in jih tudi ne mečem stran, ko me kaj piči. Vzgojena sem bila v skromnem in varčnem duhu, zato sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se naučila, da mi ni treba imeti slabe vesti zaradi vsakega kosa, ki si ga privoščim, a ga na prvi pogled (ali po mnenju večnih opravljivcev) morda ne potrebujem. Velikokrat se je že izkazalo, da so mi ravno tiste stvari, ki jih nisem nujno potrebovala, prinesle največ majhnih radosti in so še dolgo potovale z mano, tiste pa, ki sem jih kupila iz silne želje nekaj imeti ali zaradi »norih znižanj«, obvisele v omari. V zadnjem času se učim tudi stričevega vodila: »Preveč sem reven, da bi kupoval poceni.« Kaj to pomeni, bi lahko razpravljali na kakšni modni okrogli mizi …
Kako bi s tremi besedami opisala svoj slog?
Živo. Sončno. Divje. Klarasto pač, kot rečejo moji prijatelji, kar na kratko pomeni na glavo in malo postrani.
Kaj ti služi kot navdih za oblačenje in kombiniranje? So to potovanja, filmi, revije, Instagram,
Pinterest …?
Navdihov za oblačenje skoraj nikoli ne iščem načrtno, ampak jim pustim, da v moj svet priletijo spontano: ko se potepam po mestnih ulicah, ko pohajam doma in potujem (kar zadeva modo še vedno raje) po svetu, ob listanju tujih revij (rada berem Vogue España in Vogue Portugal in vmes v svojo malho lovim še tuje besede), ob filmih in serijah, v knjigah, pa ne nujno o modi, v galerijah … Rada pokukam tudi v izložbe, a moram priznati, da me naše že dolgo časa niso zares navdušile. Ne mislim, da je tuje vedno boljše od domačega, a glede šik oblačenja se moramo še marsikaj naučiti od naših italijanskih sosedov in pokukati na pariške ulice.
Kako umetnost najde mesto v tvojem osebnem slogu?
Glede na to, da sem igralka, je umetnost ves čas del mojega osebnega sloga.
Kar je pravzaprav paradoksalno, saj velja prepričanje, da mnogo igralcev in igralk na modo ne da kaj dosti in se oblačijo v razvlečene trenirke, sprane barve, »cape«, češ, mi se ukvarjamo s posvečeno umetnostjo, nam se ni treba ukvarjati z videzom.
Sama takemu načinu razmišljanja in ne-slogu z užitkom nasprotujem in s tem rušim tabuje v gledališkem svetu. Seveda nisem pristaš ukvarjanja (samo) s sabo od jutra do večera, kar naš svet na žalost čedalje bolj spodbuja, a urejenost (takšna ali drugačna) in skrb zase se mi zdita nujni in sta odraz spoštovanja najprej do sebe, potem do drugih in ne nazadnje do sveta.
Običajno si oblečena v žive in močne barve, ne bojiš se tudi vzorcev, tekstur … Od kod ljubezen do barv in kaj ti pomenijo?
Res je, rada imam žive barve in različne vzorce, rož in pik se nikoli ne naveličam. Še takrat, ko grem v trgovino in zavestno iščem enobarvne kose oblačil, domov skoraj vedno privlečem kaj divjega in vpadljivega, v zadnjem času sem se celo nehala upirati leopardjemu vzorcu – očitno se je spet prebudil lev v meni!
Ljubezen do barv me spremlja že od malega. Spomin se, da sem kot majhna deklica, nisem še bila v šoli, nosila živo rdeče allstarke. Morda zato šele zdaj odkrivam nežne odtenke roza in pastelne barve, ki sem se jih včasih otepala. Ne vem, morda se človek spremeni, morda neha verjeti prepričanju, da je nekaj zanj in pika, morda samo obuje druge čevlje, kdo ve …
Moja mlajša sestra je še zelo majhna enkrat izjavila: »Rabim šminko, ker sem ženska!« In od takrat naprej si vsako šminko kupim brez slabe vesti, pa naj bo kričeče rdeča, bordo ali roza. Ženska sem in ne samo, da imam barve rada, barve potrebujem!
Ali se (je) tvoj slog z leti spreminja(l)? V kakšno smer, zakaj, kako …?
Ko me kdo vpraša, kakšen je moj slog, mi je sprva vedno težko odgovoriti. Ne maram predalčkanja in ne maram biti popredalčkana. Rada sem vse: divja, umirjena, športna, elegantna, udobno-vsakdanja, doma – »trenirkasta«, v visokih petah, kadar vodim prireditve, včasih pa celo v stanovanju, ko mi dragi skuha slastno večerjo, četudi na koncu bosa pleševa po dnevni sobi.
Včasih recimo, ko kakšna prijateljica komentira, da mi roza barve res ne bi pripisala, se vedno znova začudim in jo vprašam, katera barva potemtakem je moja. In odgovor je ponavadi podoben: »Rumena, rdeča, modra, zelena … Roza pa res ne!«
Odkar sem uprizorila magistrsko predstavo Slekla se bom v rumeno, večina mojih znancev meni, da je rumena moja najljubša barva. Pa ni! Rada jo imam, a najljubše barve nimam. V vsakem obdobju se rada odenem v kakšen drug odtenek.
Mislim, da se slog spreminja skupaj s človekom. Rasteš in se razvijaš in tvoj slog z leti postaja vedno bolj tvoj. Moj fant me velikokrat draži, da sem se, preden sem ga spoznala, oblačila v zemeljske barve, z njim pa sem posvojila intenzivne in prevzela »ludimuki« slog, kot mu pravi sam. Seveda mu vedno kljubujem, res pa je, da mi je z vsakim letom bolj vseeno, kaj si drugi mislijo o meni in mojem načinu oblačenja in za to je zaslužen tudi on. Toda če sem poštena, drugim pravzaprav nikoli nisem pustila, da mi narekujejo slog in življenje.
Kje in kako nakupuješ? Imaš rada sodobne kose ali vintage, kupuješ po spletu, v butikih ali na potovanjih …? Lahko deliš z nami kakšno prigodo, kdaj ali kako si zase našla kakšen poseben kos, ki ti je pri srcu?
Najraje kupujem na potovanjih, a ta se na žalost zgodijo manjkrat, kot bi si želela. Tudi v butike zelo rada zavijem, a opažam, da jih je pri nas vedno manj. Me pa vedno znova navdušijo pristen stik, energija in navdušenje, ki vejejo v njih in čas, ki ti ga nameni dober prodajalec. Dandanes smo žal prevečkrat priča hitri modi in zato tudi takšnemu načinu nakupovanja in prodajanja. Priznam, izgubila sem kar nekaj veselja do pohajkovanja po trgovinah, ki sem ga imela včasih. Velika nakupovalna središča, kjer se tare ljudi, kamor mnogi zahajajo, namesto da bi šli v naravo, galerije, gledališča, na koncerte ali v mesto na kavo, me iz leta v leto bolj spravljajo ob pamet.
Dokler se ni zgodila epidemija koronavirusa, sem zelo redkokdaj kupovala po spletu, vedno sem prisegala na pristen stik, ki ga imaš lahko le v živo. Zadnje čase pa večkrat kaj kupim po spletu kot v živo, vendar opažam, da v resnici izgubim veliko več časa in energije kot prej in da mi vsi ti popusti, akcije in kuponi v resnici vzamejo več zadovoljstva, kot mi ga prinesejo. Morda se bo treba »vrniti« v otroška leta in spet poiskati tistega duha in veselje, ki je zaigralo v meni, ko sem dobila vrečo oblek, ki jih je soseda prerasla …
Če se vrnem k potovanjem in anekdotam: na vsakem potepanju si privoščim kakšen par uhanov ali dva, včasih šal ali obleko, torbico. A bolj kot kosov, ki sem si jih kupila, se tu in tam spomnim tistih, ki jih nisem. Tako sem na primer v Portu na Portugalskem rezervirala prismuknjene enodelne kopalke, bile so nekakšna mešanica med športnimi (surferskimi) in ženskimi kopalkami z divjimi tropskimi rožami, v divjih odtenkih. Ves dan sem premišljevala, ali naj si jih privoščim ali ne, saj so bile precej drage, in ko sem se končno odločila, da se samo enkrat živi in da grem ponje, so mi jih prodali pol ure pred iztekom rezervacije! Od takrat naprej vsem prijateljicam, ki cincajo in me sprašujejo za nasvet, rečem: »Vzemi!« in citiram modro starejšo prijateljico: »Pride čas, ko je roža najbolj roža.«
Kaj ti pomeni osebni slog na splošno, tudi pri drugih ljudeh? Kaj na drugemu človeku pri tebi vzbudi misel: »Tale ima pa dober stil!«?
Osebni slog je zame kot človekov pečat ali podpis. Je tisto, kar te še bolj poudarja, tebe, tvojo osebnost, življenje, vrednote, interese, talente, okus(e)… Ko sem bila mlajša, sem si večkrat rekla, če bi delala tam in tam, bi se vsak dan lahko oblačila tako in tako. Z leti pa sem spoznala, da je prednost mojega poklica prav v tem, da sem lahko kdor koli – na odru ali doma. Na odru stopam v tisoče čevljev, doma vedno v svoje. A ker v meni domuje mnogo Klar, je (lahko) tudi moj slog raznolik. In takega imam rada. Zato mi je tudi pri drugih všeč slog, ki je pristen, izviren, samosvoj, ki izraža osebnost in življenje – včasih s tančico skrivnostnosti, včasih brez – a vedno drzen in pokončen. Življenje je prekratko, da bi kopirali druge, življenje je predragoceno, da bi pustili, da odteče brez naših odtisov!
