Z Natašo Dobrovoljc, modno oblikovalko in ustanoviteljico znamke Atelje Dobrovoljc, sva klepetali v avgustu letos. Intervju je objavljen v trenutno aktualni številki revije Praznična, z dovoljenjem uredništva pa ga poobjavljam tudi na Odglavedopet, ker se mi zdi res lep, srčen in poln številnih globokih uvidov.
…………………………………….
Kako opisati Natašo Dobrovoljc? Žena, mama štirih otrok, babica, likovna pedagoginja in vsestranska ustvarjalka, ki je širom Slovenije poznana kot oblikovalka barvitih, udobnih oblačil, ki izžarevajo veselje do življenja. Nataša je tako kot njena oblačila polna življenja, energije, poleta. Iz nje veje ljubezen do družine, predmetov, prostorov, prijateljic in ljudi nasploh, stvarstva. Zadnja leta zelo rada vrtnari in preizkuša uporabnost vseh vrst rastlin, tudi v prehrani.
Dela v svojem ateljeju v Ljubljani, prav tako pa tudi na Primorskem, kjer sta si z možem v zadnjih letih ustvarila dom za dušo, ki ga tudi počasi sama obnavljata, kamen za kamnom. Prostor nudi možnost prenočišča tudi za otroke in vnuke, zunaj pa se lahko na vrtu vsi družijo. Njene roke so vedno odprte in taka je tudi njena filozofija pri oblačilih. »Daj naprej, recikliraj, podari. Ne govori: ‘To bom nosila, ko bom shujšala.’ Podari naprej in si kupi nekaj, v čemer se boš dobro počutila.«
Kakšni so bili vaši ustvarjalni začetki, glede na to, da ste že zelo mladi postali mama?
Čeprav sem bila leta 1991 izbrana za najboljšo modno oblikovalko v tedanji Jugoslaviji in med prvimi 10 na svetu, nisem šla študirat v London, ker sva z možem dobila najstarejšo hčerko Polono. Svet mode, kot sem ga takrat razumela, me ni privlačil. Na študij likovne pedagogike sem s seboj na predavanja ali vaje pogosto vzela hčerkico. Ko sem doštudirala, sem imela že tri otroke in se zaposlila na frizerski šoli. S prihodom četrtega otroka, hčerke Žive, sem službo izgubila in začela zahajati k znanki, kjer sem se seznanila z delom s keramiko.
Tam sem se marsičesa naučila, med drugim tudi tega, da ni potrebno ves čas stremeti k neki popolnosti; da je dovolj, če ljudem v nekem trenutku daš pač tisto, kar imaš. Začela sem delati iz fimo mase, izdelovala sem skodelice, žličke, nakit šivala krila, predpasnike, … Sčasoma sem začela razmišljati, kako naj zaslužim s svojim delom toliko, da bom lahko imela za plačo.
Je takoj prišla ideja, da bi imeli svojo trgovino?
Kar dolgo let sem hodila na sejme, kjer mi je bilo sprva zelo težko prodajati svoje stvari. A odzivi so bili čudoviti in v tistem času sem preko srečanj na svoji stojnici dobila ogromno prijateljic. Če sem nosila neko zanimivo krilo ali če sem prodajala otroška krilca, so me ženske začele spraševati, ali bi nekaj podobnega zašila tudi zanje. Z leti sem počasi začela hrepeneti po svoji trgovini in sčasoma se je to tudi uresničilo.
V trgovini mi zadnja leta pomaga moja čudovita prijateljica Mirjana, ki je bila sprva znanka in stranka, nato pa je postala tudi sodelavka. Pozna moje stranke, je odlična stilistka in ima res občutek za trgovino in slog.
Kako se je rodil značilni slog oblačil Ateljeja Dobrovoljc?
Za svoje stranke sem izdelovala taka oblačila, kot sem jih tudi sama nosila. Najprej so bila velik hit moja krila, potem so začele povpraševati po majicah, ki bi jih lahko nosile zraven. Bistvo so naravni materiali. Vidni šivi, po katerih so poznana moja oblačila, so nastali iz praktičnih razlogov. Imam hudo luskavico in nikoli nisem prenesla nobenega šiva ali listka na notranji strani oblačil. Če pa so šivi kovinski, je to še huje. Zato sem šive obrnila navzven. Vsak ima izkušnjo s tem, kako je imeti oblečeno nekaj, kar te tišči in praska. Stalno misliš na to, sploh se ne moreš dobro počutiti. Črn šiv pa ima v mojih oblačilih podobno funkcijo kot v slikarstvu risba. Potem pa barvne harmonije, kontrasti, prepletanja barv in drugih detajlov…
Kako bi opisali proces nastanka novega oblačila?
Moji kosi so unikatni. Najbolj uživam, kadar se lahko usedem za šivalni stroj in moja kreativna energija nima omejitev, takrat nastanejo najboljše stvari. Pred mano na mizi leži ogromno kosov blaga, jaz pa se prepustim navdihu, kar je zame prava meditacija, čisti užitek. Po naročilu delam zgolj v primeru, da imam povsem proste roke pri ustvarjanju naročenega oblačila.
V prvi vrsti mora biti to, kar naredim, všeč meni. Obožujem mehke materiale, ki te objamejo kot trenirka. In tudi ženske to obožujejo. Sem že v teh letih, ko zaradi menopavze kilogrami nihajo, kakšen dan smo zabuhle… Zelo rada imam potiske in tudi pri njih veliko vlogo igra trenuten navdih. Poleg šivanja pa so moji kosi dopolnjeni s kvačkanjem, štikanjem, pletenjem, vezenjem. Rada preizkušam nove stvari.
Ali si Slovenke upajo nositi barve?
Veliko žensk vse življenje prisega na črno, pa mogoče še sivo, belo in jeans. Zdi se mi, da si ne dovolijo živeti, se sprostiti; ne upajo si, dokler hudo ne zbolijo. To je podobno kot s prehrano ali opremljanjem doma. Ljudje preveč sledijo – kako so drugi opremili, kaj drugi jejo … V resnici je pa potrebno poslušati sebe. Če si doma ne opremiš tako, da se ti v njem dobro počutiš, v čem je smisel? Če se v službi ne počutiš dobro, jo zamenjaj, še preden zboliš. Podobno je pri oblačilih. Če ti je všeč skombinirati zeleno bluzo z vijoličastim krilom in se v tem super počutiš, potem je ta kombinacija zate top. Ni pomembno, ali potem v službi sodelavka to skritizira.
Kakšen je ta preskok od črne k barvam?
Pri ljudeh je ves čas prisoten strah, kaj si bo kdo drug mislil. Po prelomnem dogodku (npr. bolezni) ženske ugotovijo, da sploh niso bile v stiku same s sabo. Obrnejo se v kaj kreativnega, ustvarjajo, obdelujejo vrt … Takrat začutijo, da v svojem življenju potrebujejo barve. V črni nisi srečen, ne moreš biti. V resnici te namreč nihče ne gleda v obleko. Gledajo pa naše oči, to žarenje, ki prihaja od znotraj, kar nam oblačilo kot naša druga koža lahko tudi podari.
V Italiji, kjer cenijo barve, vzorce, življenje, dobim ogromno komplimentov od drugih. Je pa tako, da če se nekdo v manjšem okolju rad lepo, posebno uredi, s tem spodbudi tudi druge, da se začnejo lepše oblačiti. Če se meni paše obleči barvito, grem zatem k maši in me ljudje z zanimanjem pogledajo, to vzamem kot kompliment.
Kako torej Nataša izbira svoja oblačila, kako se zjutraj odloči, kaj bo oblekla?
Moja filozofija je, da tako kot se oblečem zjutraj, sem oblečena ves dan. Zato mora biti oblačilo seveda zelo udobno za moje standarde (naraven material, da me nič ne veže, praska itd.), hkrati pa mora biti tako, da sem lahko en trenutek doma, naslednji pa skočim v trgovino, po opravkih, na vrt … Ne da se mi preoblačiti. Kot komentar kakšne moje fotografije, ki jo na socialna omrežja objavi moja hči, dobim izjave v smislu: “Taka obleka pa že ni za na vrt!” Kako da ne, saj jo lahko opereš! Ne razumem, zakaj se ne bi v vsakem trenutku dneva počutila dobro? Seveda tudi jaz malo pazim, marsikaj pa sem tudi že umazala – in očistila.
Odpri omaro in poglej, kaj te tisti dan privlači, kaj bi rada oblekla. Tako razmišljajo tudi otroci. Otroci se igrajo, igrajmo se tudi mi! Globoko v sebi ženske čutijo, kako bi se rade počutile, želijo si počutiti živo, veselo. Potem pa pride trenutek, ko stopijo pred ogledalo in nastopijo pomisleki: »Joj, v tej barvi sem videti debela …« »Ta barva je preveč vpadljiva, kaj bodo pa drug rekli?«
Bi rekli, da imate trajnosten pristop do oblikovanja oblačil?
Ker prihajam iz zelo socialne družine, sem se navadila, da nisem nikoli zavrgla ničesar. Vse sem reciklirala. Še danes iz kvalitetnih starih srajc, kavbojk in drugih oblačil naredim čisto nova oblačila. Običajno jih povsem razstavim (denimo pri paranju starih kavbojk mi pomaga prijateljičina hčerka, ki ima posebne potrebe in zelo uživa v paranju ter je pri tem izjemno natančna), nato pa jih po kosih uporabim v novih stvaritvah.
Obožujem kose z dušo, ki imajo neko zgodbo za seboj, kajti prav čuti se ena drugačna energija pri teh oblačilih. Zato zelo rada hodim po bolšjih trgih, izmenjevalnicah, 2nd hand trgovinah, kajti tam najdem oblačila, ki jim lahko vdihnem novo življenje.
Ponosna sem na to, da sem dejansko že 15 let »zero waste«.V mojem ateljeju je vse sortirano po škatlah, po barvnih harmonijah. Tudi ostanke šivov in nitk shranimo in iz njih potem izdelamo t.i. zračne čipke, broške, pasove in tako dalje. Zelo mi je všeč razmišljanje, da oblačilo, ki smo ga recimo kupile za posebno priložnost, predelamo in ga naprej nosimo tudi za manj svečane prilike. Pogosto pa je to samo stvar stiliranja, torej kaj oblečem zraven in katere dodatke dodam.
Na steni vaše trgovine visi križ …
Izhajam iz neverne družine, vero pa sem spoznala pri moževi družini. Otroci to samo še nadgrajujejo. Ko sem opremljala trgovino na Pražakovi, sem si rekla: »To sem jaz, če je kdo drugače usmerjen, bo pač moral sprejeti križ na steni.« Sem pa nad odzivom strank zelo pozitivno presenečena. Bog je zame ljubezen in če bomo delali iz ljubezni, bodo stvari lepe. V meni je veliko hvaležnosti za vse, kar imam in kar prejemam. Kot otrok si tega nisem mogla niti zamisliti.
Prihodnost je v tem, da si bomo med seboj pomagali. Kajti za vse ljudi je v resnici vsega dovolj. Vsak človek mora sam zase spoznati, kaj rad počne in kaj ga veseli, potem pa si lahko svoje izdelke, spretnosti, … izmenjamo. In to nas bogati.
