V zadnjih tednih sem od različnih mam slišala stavke: »Po telih počitnicah bom rabila en dopust!«, »Komaj čakam, da greva z možem sama nekam za par dni …« in »Šola bi se zaradi mene mirno začela že kakšen teden prej.«
Počitnice … Večina ob tem pomisli na trenutke sprostitve, brezdelja, uživancije in blaženega miru, pa naj bo to doma ali na kakšni drugi lokaciji. Zame, torej za mamo treh otrok pod deset let, izraz počitnice pomeni vse kaj drugega. Pomeni stalno polno hišo, ki jo spremljajo bockanje, prerekanje, divjanje in stalno motanje pod mojimi nogami, da o nenehnem govorjenju niti ne govorim. Ko komaj dobro pospravim mizo od zajtrka, že pripravljam sadje ali kakšno drugo malico. Po kosilu ne mineta dve uri, pa so otroci spet lačni. Čeprav jih tudi slučajno ne zabavamo non stop, ampak se lepo zamotijo med sabo, je interakcije med njimi vendarle toliko, da miru prav zares nikoli ni. Počitnice zame pomeni, da moram trikrat premisliti, kam in komu bom dala otroke v varstvo za nekaj ur, da bom uredila kaj službenega, pomeni da od jutra do večera nimam nobene urice čisto zares zase (noben od naših otrok ne pozna koncepta popoldanskega počitka ali spanca po kosilu), da šele zvečer, ko otroci zaspijo, sploh lahko pridem do tega, da zaslišim lastne misli, v miru kaj razmislim ali odgovorim na kakšen mail. Počitnice ─ ne, to zame v tem trenutku zagotovo ne pomeni počitka, čeprav samostalnik počitnice izhaja iz glagola počivati. Priznam, da je lepo, ko zjutraj ni treba vstajati z budilko in priganjati vseh otrok, da ne bodo zamudili, to že. Prav tako smo preživeli res lepe skupne trenutke tu ali tam, hvala Bogu smo bili vsi zdravi in se noben ni poškodoval. Bilo pa je dolgo vroče poletje in če me vprašate, ali sem se veselila začetka šole ter vrtca, bom brez kančka oklevanja rekla, da vsekakor. Priznam, da sem odštevala dneve do konca počitnic. In preseneča me, da so številne mame olajšane, ko med pogovorom omenim, kako vesela sem, da se spet začenjata šola in vrtec. »Sem mislila, da sem edina!« mi je zadnjič hvaležno odgovorila znanka. Tiste pa, ki se razumemo, smo tako ali tako enih misli. Že navsezgodaj danes zjutraj mi je ljuba prijateljica, tudi sama mama treh nadebudnežev, poslala sporočilo: »Živel prvi september 😉 !« Čin!
