Teme oblačenja mladih se lotevam pogosto (predavam po različnih šolah, imam delavnice za mlade, če me povabijo in podobno), vendar nisem še pogosto pisala o tem. Gre za temo, ki mi je po eni strani zelo blizu, saj imam sama tri najstnike, po drugi strani pa se je prav zato lotevam s previdnostjo, saj iz prve roke vidim in slišim, kako mladi gledajo na to.
Zagotovo lahko rečemo, da se je nivo oblačenja mladih spustil, vendar bi težko okrivila (samo) njih. Res je, da v mojih osnovnošolskih in srednješolskih časih nismo niti pomislili na to, da bi prišli v šolo v trenirki, razen za športni dan. Dandanes so trenirke in vse, kar spada pod to, redna stalnica v šolskih klopeh. Tudi moji trije niso izjema, saj tudi oni kdaj za v šolo oblečejo spodnji del trenirke. Ko jim »zatežim« na to temo oz. jih izzovem, zakaj so to oblekli, mi skušajo razložiti, da pri tem nikakor ne gre za odločitev iz lenobe ali nemarnosti, še manj nespoštovanja. Zanje je trenirka preprosto oblačilo kot vsako drugo.
Pri tem moramo pogledati širše: kdor je že kdaj stopil v kakšno trgovino, ki ponuja modo za mlade, ve, da je način, na katerega so trenirke postavljene na police in stojala, ekvivalenten kavbojkam, majicam, puloverjem in tako dalje. Gre za to, da mladi nimajo te distinkcije med oblačili, ki so namenjena športu (ali je tako vsaj bilo v zgodovini – recimo trenirke in superge izhajajo iz sedemdesetih in osemdesetih let ter iz športov, kot je tenis, košarka in podobno) in ostalimi oblačili, kot jo imamo nekoliko starejše generacije. Odkar so na svetu, trgovine ponujajo trenirke kot del rednih kolekcij in jih ne postavljajo le v »športni kot« trgovine z oblačili. Gre za generacije, ki na Tiktoku in drugih omrežjih gledajo influencerje ter ostale njihovih let, ki so v trenirkah. Ne iz nespoštljivosti, pač pa zato, ker je trenirka zanje opcija, ekvivalentna kavbojkam in majici.
Seveda veliko vlogo pri tem igrajo znamke, kot so Nike, Adidas, Puma in veliko drugih, ki imajo tudi po svetovnih metropolah, ne le pri nas, svoje trgovine na najbolj bleščečih turističnih lokacijah. Tako ni nič čudnega, če sredi Rima ali Dunaja vidimo trgovino Nike direktno zraven Diorja, svetovne modne ikone in influencerji novejših generacij pa oboje tudi istočasno oblečejo: na trenirko Nike bo vplivnica kombinirala torbico Dior, manjkati pa seveda ne smejo tudi zelo dolgi nohti in velik, opazen nakit.
Naj nam je to »ta starim« všeč ali ne, naj se strinjamo ali ne – mladi si za nas mislijo, da smo starinski in da “ne štekamo”, če jim težimo s tem, da se trenirke ne sme obleči za ven. Če je trenirka »huda«, kar pomeni draga in priznane znamke, je to zanje modni kos, ki ga bodo s ponosom pokazali, še posebej pa je pri tem pomembno priznanje vrstnikov, ki je za najstnike primarnega pomena.
Kljub temu imam na predavanjih, ki jih imam za mlade, vedno občutek, da me zelo pozorno poslušajo in tudi sprejemajo to, kar jim povem o oblačenju. Dejstvo je, da marsikdo ne odrašča v družini, kjer bi na to polagali kakšno posebno pozornost ali v kateri bi starši zmogli ali znali razložiti, zakaj se za v šolo oblečemo drugače kot na igrišče, pa spet drugače kot za v cerkev, gledališče in podobno. Mislim, da je pomembno, da z njimi spet in spet govorimo o tem, tudi če se zdi, da gre vse mimo njihovih ušes. Zagotavljam vam, da ni tako. Dokazi za to so posebne priložnosti, ki se jim prej ali slej zgodijo: valeta, birma, maturantski ples … Takrat jim seveda ni vseeno, kako se bodo oblekli in še kako dobro vedo, da morajo biti »uštimani«. To je na nek način prvi korak k bolj odraslemu razmišljanju o oblačenju, kjer se zavejo, da ni vedno na prvem mestu le udobje ali zadnji Tiktok trend, pač pa je pomembno tudi, da z oblačili pokažemo nek odnos in spoštovanje do dogodka.
Prav tako iz prve roke slišim, da se mladi ob vstopu na fakulteto začnejo oblačiti lepše. Nedavno tega sem imela priložnost govoriti z dvema študentkama, ki sta povedali, da je na (njihovi) fakulteti praksa, da na predavanje ne prideš v trenirki. Kaj šele na seminar ali izpit. Ter da se med mladimi lahko že na daleč, torej na podlagi oblačil, razpozna, kdo je še v šoli in kdo že na fakulteti. To mi je vlilo upanja, saj to pomeni, da občutek za dostojnost in eleganco vendarle še obstaja, tudi med »mularijo«.
Naj se na tem mestu dotaknem še izzivalnih oblačil, ki jih marsikdo med nami odraslimi težko gleda na mladoletnicah (vendarle so dekleta bolj na udaru kot fantje). Tudi tukaj lahko rečem, da po mojih izkušnjah in pogovorih z dekleti na delavnicah, le redko katera med njimi želi z izbiro svojih oblačil izzivati. Seveda so tudi take, vendar v veliki manjšini. Dekleta gledajo dekleta svojih let in starejša dekleta na socialnih omrežjih in jih želijo posnemati. Dandanašnji informacija o novem načinu ličenja ustnic, o novih »najbolj hudih« uhanih ali etuiju za telefon v sekundah obkroži ves svet in se prikaže na feed-u mladih punc po vsem svetu. Če so dekleta, ki jih občudujejo in želijo posnemati, v »crop topih« in hlačah z nizkom pasom ter je to označeno za edino »pravilno« modno oblačenje v nekem trenutku, bodo to seveda nekritično posnemale in se tudi same želele tako obleči. Ob tem ne vidijo problemov v količini gole kože, ki se ob tem razkrije, zadeva jim je pač všeč, ker to »vsi« nosijo in pika.
Zavedam se, da s tem člankom nisem odkrila tople vode ali izumila revolucionarnega recepta, s katerim bi lahko našim otrokom dopovedali, kaj je lepo oblačenje. Se mi zdi pa prav, da imamo malo vpogleda v to, kako oni gledajo na vse skupaj in kako razmišljajo. Pogosto pogovor z njimi več doseže od neprestanih kritik, še sploh, če pokažemo pristno razumevanje in se skušamo vživeti v njihov način doživljanja.
Ob tem se lahko tudi odrasli vprašamo, kako smo oblečeni mi in s kakšnimi oblačili jim dajemo zgled. Čez nekaj let, ko jih bo doba največjega uporništva minila, se bodo začeli oblačiti nekoliko »resneje« in takrat se bo pokazalo, če in v kolikšni meri so od nas staršev, pa od učiteljev in drugih dobili zgled okusnega, lepega in primernega oblačenja.