Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi in kar sem potihem pričakovala. Zadnjič me je moja frizerka obvestila, da čez slabega pol leta odhaja na porodniško. Novice sem bila iskreno vesela, saj sem vedela, da si s partnerjem želita otroka. Priznam pa, da me je po drugi strani tudi malo stisnilo in to iz povsem sebičnih razlogov. Jasno, da sem pomislila, kaj pa zdaj. Tudi v naši družini, kjer vse ženske hodimo na striženje in barvanje k njej, je završalo. Ne spomnim se, katera je prva izustila besede, ki so vsem ležale na jeziku. »Kam bomo pa zdaj hodile k frizerju??«
Ne gre za to, da v Ljubljani ne bi bilo frizerjev, ravno nasprotno. Zelo veliko jih je. Zavedam se tudi, da je marsikdo med njimi odličen in da bi mi znal z mojimi lasmi ravnati enako fajn, kot zdaj to počne moja frizerka. Res pa je, da dolga leta ‘frizerske zvestobe’ naredijo svoje na obeh straneh. Stranka se navadi salona in človeka, ki mu šari po glavi. Frizer se navadi stranke in vedno bolj ve, kako se njeni lasje obnašajo, kako reagira določen odtenek barve s pigmenti v laseh in kaj je treba namešati, da bo barva točno taka, kot jo želi stranka. Pa ne samo to, tudi koliko časa na katerem delu glave pustiti barvo, ali proces potrebuje tudi segrevanje ali ne, na katere detajle biti pozoren pri striženju, kako se strankin las zavije v vlažnem vremenu in kako se obnaša poleti, pozimi ter v drugih letnih časih. Stvar sploh ni tako enostavna. Nič čudnega, da ljudje v povprečju zelo neradi menjajo frizerja. Tako moški kot ženske imamo, kar se tiče frizerjev, radi stalnice. Da enostavno veš, kam prideš, kje parkirati, kam se tam obesi plašč, kako dolgo bo vse skupaj trajalo in predvsem, da te vedno striže ista frizerka ali frizer. Na frizerskem stolu se odpre marsikatera debata in tam zaupamo tudi kakšne podrobnosti iz svojega življenja, ki jih drugače morda ne bi. Nekaj je čudno intimnega na tem, da ti tuj človek šari po glavi, zato je obojestransko zaupanje nujno potrebno. Celo tisti, ki so s svojimi frizerji nezadovoljni, se neradi in stežka odločijo za menjavo. »Kaj pa, če bo še slabše,« si misli vsak. Lasje so vendarle tesno povezani z našo nečimrnostjo in tudi tisti ljudje, ki se sicer nimajo za zelo urejene, priznajo, da svojo frizuro v ogledalu redno preverjajo ter da jim ni čisto vseeno, kako jim stoji njihovo naglavno okrasje, pa tudi če furajo dol-mi-visi-za-vse imidž. Kolikor je dobrih frizerjev, je tudi tistih, ki svojega dela ne znajo dobro opraviti. In čeprav lasje hitro rastejo (sem prva med tistimi, ki jim je res vseeno, ali frizerka odstriže pol centimetra več, ker bom imela po dveh mesecih že spet predolge lase in mi bodo začeli iti na živce), si noben ne želi hoditi po svetu s popolnoma sfaljeno frizuro in barvo. Konec koncev si zastriženo frizuro doma le stežka popraviš sam, da o lepi subtilni barvi niti ne govorim.
Ja, dobri frizerji so zlata vredni, prav tako to, da se lahko redno vračaš v svoj salon z mirnimi živci in iz njega odhajaš zadovoljen. Varanje ima v frizerskih vodah namreč lahko kar visoko ceno. Nekateri se ne zavedajo, da zna frizer že v prvi minuti na stolu oceniti, ali je bila stranka v času od zadnjega obiska še pri kom drugem. Dober frizer namreč točno ve, kako izgleda njegovo striženje in tudi pri barvanju doda svoj ‘podpis’, zato je prav smešno, ko (baje) nekatere stranke tajijo, da so vmes skočile k drugemu, ko pa se na laseh da vse prebrati. In če imaš uradno dovoljenje, da prevaraš svojega frizerja oziroma celo nimaš druge možnosti? Sporočim svoje ugotovitve čez pol leta 😉 .
