Teden med 24. in 30. aprilom je poimenovan kot ‘Fashion revolution week’, namenjen pa je večjemu ozaveščanju potrošnikov in vseh v verigi proizvodnje oblačil, da se bolj zavestno odločamo glede nakupovanja ter da skozi prizmo kritične presoje gledamo na etikete oblačil, na njihovo izdelavo in nenazadnje ceno. Na socialnih omrežjih boste našli oznako #whomademyclothes, s katero je označen ‘Fashion revolution week’. Spodaj pa pripenjam povezavo do spletne strani, kjer si lahko marsikaj preberete o tej pobudi in vam bo dala mnogo materiala za razmišljanje. Še zlasti priporočam pdf knjižico ‘Fashion revolution fanzine’, kjer je na razumljiv, ilustrativen način razloženo vse v zvezi s problematičnimi vidiki hitre mode (kliknite na povezavo, pdf knjižico si lahko preberete brezplačno!). Potem pa je na vsakem od nas, da se odloči, kako in kaj. Morda bomo drugače gledali na delo šivilj, slovenskih oblikovalcev ali na oblačila, ki so se nam do zdaj zdela draga, po tehtnejšem premisleku pa bomo ugotovili, da material, način izdelave in kvaliteta le upravičijo njihovo ceno … Včasih je v modi več preprosto več ;).

Vsak ima rad dober ‘deal’, še sploh pri oblačilih. Tako ali tako življenje prinaša veliko stroškov, zato je super, če lahko nakupimo garderobo za nekaj deset evrov. Ali pač?
Se kdaj vprašamo, kaj pravzaprav pomeni, če majica stane 5 €? Kar pomislite, koliko dobite v trgovini s hrano za ta denar. Pa v trgovini z orodjem, vrtnarskimi pripomoški ali tehniko … Ali dobite v kavarni tortico in čaj za ta denar? Izven Ljubljane mogoče ja, v Ljubljani že kar nekaj časa ne (več). Kako je torej mogoče, da nam prodajajo majice za 5 € (ali 10 ali 15 €)? Očitno je, da v verigi proizvodnje in prodaje nekdo nastrada. Nekaj malega raziskovanja kaj hitro pokaže realno stanje. Prodajalec (trgovec) si zagotovi dobro maržo, zaradi katere ni nič na slabšem, tudi če je cena oblačila zelo nizka. Tudi lastnik blagovne znamke si vzame svoj delež. Dobro, gremo še nazaj v tej verigi. Pridemo do prevoza, potem do tovarne izdelave (šivanja) in nazadnje do surovin (blaga in proizvodnje le-tega). In točno na teh mestih je kritična točka, kjer se dogajajo problematične stvari, ki jih moramo kot potrošniki vedeti in v skladu z njimi tudi razmišljati, ukrepati. Spodnja ilustracija kaže, kako se porazdeli cena ene majice za 29 €.

Opazili boste, da najmanjši delež zavzemajo surovine in izdelava. Delavec, ki je to majico zašil, je za to zaslužil 18 centov (gre samo za primer, dejansko so plačila lahko še mnogo nižja), kar je 0,6 % celotne cene majice, ki jo plača kupec. Izdelava je najpogosteje v državah, kot so Indija, Bangladeš, Kambodža, Indonezija, Maroko, saj je tam delovna sila najcenejša in zato velik delež svetovno priznanih znamk daje šivati svoja oblačila prav tja. Kar pomislite, kdaj ste na etiketi nazadnje videli napisano ‘Made in Italy’? Verjetno že dolgo ne … Zahteva trga: vedno hitrejša moda po vedno nižjih cenah ‘sili’ blagovne znamke, da režejo stroške tam, kjer se to da narediti. Delavci v teh velikih tovarnah delajo v nehumanih razmerah po 10 in več ur na dan za zelo borno plačilo. Pri tem uporabljajo nepreverjene (ampak najcenejše!) tehnike obdelave oblačil, kemikalije, ki jim neposredno škodujejo in delajo v zgradbah, ki so tako nevarne, da se včasih zgodi tudi huda tragedija (npr. leta 2013 v Bangladešu kolaps stavbe Rana Plaza, v kateri so imeli prozvodnjo številni obrati oblačilnih znamk; v tragediji je umrlo več kot 1100 ljudi, blizu 2500 pa je bilo ranjenih). Delavci imajo le en odmor za malico in wc, včasih pa še tega ne, saj nadrejeni od njih zahtevajo, da delajo v plenicah (!), zato da ne bi tratili dragocenega časa za wc. Ni treba posebej poudarjati, da delajo tudi mladoletni otroci, da delavci nimajo urejenih osnovnih pravic in pogojev za delo ter življenje … Si res želimo oblačila, ki bodo imela ceno ene čokoladice in madeže krvi tistih, ki so oblačilo izdelali?
Vse to je posledica potrošniškega povpraševanja seveda – brez povpraševanja pač ni ponudbe.
Kaj storiti? Najprej se mi zdi, da se je treba vprašati, kako nizko ceno še pričakujem(o), ne da bi ob njej zavijali z očmi, da je vse predrago? Se vprašati, kdo in koliko je bil plačan pri izdelavi moje majice? Kako je bila izdelana (in kaj lahko od oblačila pričakujem v smislu kvalitete na daljši rok)? Nadalje, iz kakšnega materiala je narejena? Je to naravni material, ki dopušča razgradnjo, ali bo oblačilo čez leta, ko bo na ta ali oni način končalo na velikem kupu še večjega smetišča, obležalo tam za nekaj sto let? Vsi vemo, da se žvečilnih gumijev ne meče na tla, ker so nerazgradljivi. Pa vendar kupujemo oblačila iz 100% najlona, poliestra ali acetata …? Še ena past, na katero vsi nasedamo, je kupovanje brez točnega cilja oziroma smotra, ker je pač poceni (razprodaje, znižanja, akcije …). Osebno zelo zagovarjam namensko kupovanje oblačil, pri katerem se točno ve, zakaj nekaj potrebujemo, kaj točno bi to moralo biti in v kakšni obliki nam bo najbolj pristajalo. Na ta način se ne more zgoditi, da bi kupovali brezglavo in da oblačil ne bi nosili.
Disclaimer: Tudi sama kupujem (ne vedno) v trgovinah s hitro modo. Sem na to ponosna? Ne vedno in ne preveč. Se pa vedno bolj zavedam tega, da ima tovrstno potrošniško obnašanje svojo ceno in ker imam možnost, da napišem nekaj, kar bo prebralo kar precej ljudi, sem čutila, da je prav, da kakšen članek na mojem blogu namenim tudi tej zelo aktualni tematiki.

Ravno včeraj sem se po zelo dolgem času spet potepala po čisto tapravih, nespletnih trgovinah. Konkretno sem iskala eno majčko za določen namen, pa tudi predstavljala sem si, da bi bilo fajn spet malce pasti oči.
Pa ni bilo: začela sem v H und M in hitro ugotovila, na kaj me vse skupaj spominja. Ko sem bila še majhna, ni bilo toliko različnih trgovin z oblačili in najbolj pisana in cenovno dostopna v rojstnem mestu Mure so prodajali “potujoči trgovci” na sejmih, tržnicah itd. Zelo pisana, plastična, kičasta, iz tankega materiala in slabo izdelana, tako da sem celo kot mulka hitro pogoltnila idejo, da bi si kaj kupila, ker ni imelo smisla. Takšen občutek sem dobila tudi včeraj. In se vprašala, kaj bi rekle šivilje, če bi vedele za moje hudo zaničevanje rezultatov njihovega dela. Tudi izdelki, ki jih H und M prodaja kot “boljše”, niso preveč dobri (moj najljubši ponudnik bio mode jih za primerljive cene velikokrat naredi veliko bolje, pa še šivilje preživijo). Kljub vsemu na spletu še vedno kupim izdelke H und M, ki mi ustrezajo glede namena, da se ne bom zdaj skrivala za visokimi besedami 🙂
Na koncu sem šla na krasno italijansko kavo in samo gledala folk :-), majico pa sem našla kar v svoji omari, po dolgem premisleku, za katerega sem ob kavi imela dovolj časa.
super za italijansko kavo in opazovanje mimoidočih. to je eno mojih najljubših opravil, kadar sem izven Slo. namesto kave pa zeleni čaj 🙂
sicer pa ja, problem mode je v tem, da tudi če bi se človek odločil bojkotirati določene znamke, ki so recimo najbolj problematične, to baje ne bi ničesar rešilo (kvečjemu vsi ti delavci bi končali brez dela/službe). tudi dražji brandi niso nujno boljši s tega vidika, le višje marže dobi trgovec na koncu. jaz res upam, da se bodo sčasoma stvari regulirale in spremenile na bolje. preveč imam rada modo, da bi od zdaj naprej hodila v žakljevini naokrog 😀 …
Tina, včeraj sem bila po dooolgih mesecih ponovno v Zari in H&M, zgolj iz firbca. Ne pretiravam če rečem, da sem občutila tak gnus ob vsem kar sem videla, da me je kar izstrelilo ven.
Mari Mary, zelo ilustrativen opis 😀 osebno bi si želela, da bi bilo več znamk trajnostno naravnanih, saj bi na ta način zagotovili v vseh ozirih bolj ekološko obnašanje do mode. morda ne bi bilo slabo, da napišem kakšen članek s povezavami na znamke, ki so tako naravnane, da se imajo bralci možnost poučiti in si razširiti obzorja …
Res je ta instant moda velik problem. Jaz se pogosto borim s tem koliko sploh potrebujem novo, kje naj kupim, koliko denarja naj dam … Ne morem si privoščiti (pre)dragih stvari, še manj pa cele kupe cenenih, ki po enem mesecu niso več za nosit. Sploh s čevlji imam smolo, ko drago plačana “kvaliteta” razpade po eni sezoni. In gledat ob tem še na izvor, oporečnost in delavce … Vsaj jaz se izgubim!
Zelo zelo prav bo prišel kakšen članek na to temo, kako krmariti med vsemi “štacunami” in nasveti kam se obrniti. Izkušnje iz prve roke največ štejejo!
hvala za komentar! lahko napišem članek oziroma seznam trgovin/proivajalcev, ki so bolj ‘fair’. drugače je zelo zanesljiva pot ta, da se raje kupi manj, pa tisto malo dražje in boljše. izdelki slovenskih oblikovalcev so tudi top, v Sloveniji je kar nekaj trgovin, kjer prodajajo njihova oblačila, dodatke, marsikdo ima tudi svoj studio oziroma trgovino. pod črto naj bo vedno logika, da kupiš tisto, kar ti res paše in v čemer se počutiš odlično. potem boš tudi nosil/a ogromno in s tem upravičil/a nakup :).