Če se ne motim, sem dolgo krilo nazadnje imela in nosila pred 21 leti. Ja, prav ste prebrali, čeprav verjamem, da bo (vsaj mlajše bralke) ta podatek dobesedno ‘vrgel na rit’ 😉 . Od takrat naprej pa ne, ampak večinoma obleke in krila do kolen, čeprav sem v zadnjih letih s široko odprtimi rokami sprejela tudi vse sorte midi, torej srednjih dolžin, v katerih se res dobro počutim. V dolgih oblekah in krilih pa sem se počutila dobesedno slabo, mogoče bi lahko občutek primerjala s tistimi med vami, ki ne želite kazati nog in imate zato nek vgrajeni odpor do kril na splošno.
Zakaj sem imela tak odpor do dolgih kril in oblek? Verjetno zato, ker popolnoma skrijejo noge, zame pa so moje noge pod kolenom nekaj, kar najraje pokažem. So vitke in lepe oblike, zato se zavedam, da mi to optično odvzame kakšen kilogram. Trebuha tako ali tako ne maram kazati, zgornjega dela rok in ramen tudi ne preveč. Ostane mi torej (zmeren, saj sem precej konzervativna) dekolte in noge od kolen navzdol. Če torej odvzamemo še to, potem ostane kaj …? Drugi razlog, da sem dolgo časa oklevala pred krili in oblekami maksi dolžin, pa je verjetno tudi nekako zgodovinsko-psihološki. Moškim v moji družini dolge obleke in krila niso bila nikoli všeč. Oče, ki je bil od nekdaj naklonjen vsem sortam modnih eksperimentov s strani moje mame in naju s sestro, dolgih kril ni nikoli zares sprejel. Če se ne motim, je nekoč izjavil celo, da se mu zdi, da dolga krila povečajo zadnjico 😀 Vsaka ženska ve, da tega RES noče slišati. Tudi moj mož ni preveč za maksi dolžine, ker se mu zdi škoda ne kazati nog (verjetno precej splošno razširjeno moško razmišljanje) in vem tudi, da mu raznorazna oblačila z izrazitim etno pridihom ne dišijo najbolj. No, če vprašate mojega sina, potem so edino kul samo ozke kavbojke, vse ostalo je bolj tako-tako 😀 .
A jaz sem se letos odločila, da vse pomisleke, predsodke in mnenja drugih pomečem čez ramo in poskusim nekaj maksi oblek. Ja, trendi vsekakor narekujejo tudi naše zasuke v razmišljanju in toliko lepih maksi oblek, kot jih je letos povsod naokrog, še nisem videla. Ko sem poskusila prvo (Massimo Dutti), sem se v njej počutila res hecno in ne preveč dobro. Čeprav je bila po materialu, barvni kombinaciji in kroju zares lepa zame.
Pa sem počakala nekaj tednov, vmes malo razmišljala in si predvsem dala mir, da se odločim, če sem za ali ne. Ko sem poskusila naslednjo (Mango), sem si bila v njej že zelo všeč. Zanimiv izrez na hrbtu in lep padec tkanine, v njej bi se z lahkoto videla.
Zanimivo pa je, da se mi je najbolj v srce usedel prav ‘boho’ stil (v njem so zelo dobri pri Antik Batiku, katerih oblačila obožujem). Torej izrazito boemske, celo malo hipijevske obleke, ki sredi poletne vročine s svojo nonšalanco sporočajo en tak ‘not trying too hard’ francoski šik.
Ko sem poskusila belo z vzorčki safirno modre barve v Zari (pogoj pri nakupovanju je zame vedno ta, da so vse barve iz moje barvne palete), sem vedela, da je to to. Z lahkoto sem se videla v njej, v mislih stajlingu takoj dodala en star usnjen pas in dobre sandale in se odločila za nakup.
Spoznavam, da so maksi obleke strašno udobne in hvaležne. To so mi leta dopovedovale tudi moje stranke, a se nisem pustila prepričati. Ne gre za to, da bi zaradi dolžine lahko imela nepobrite noge 😉 (dlake na nogah so mi strašno neprijetne in jih v prvi vrsti depiliram sama zaradi sebe), gre za to, da sem ugotovila, da maksi obleke zelo lepo brez besed utelešajo mojo ponotranjeno logiko pri oblačenju. Namreč, da je manj več, pa ne v smislu kakšnega minimalizma, ampak tega, da je lepše, bolj šik in vsekakor neskončno bolj zanimivo tisto, kar se ne vidi oziroma kar se ne pokaže. V vročih poletnih dneh, ko je okrog nas gole kože ogromno, z njo pa včasih tudi obročkov vseh sort, celulita ‘na displayu’, pobritih in nepobritih področij, trde in še trše kože, pa tudi takih in drugačnih vonjav, skratka ko včasih človeka zamika, da bi bila spet zima … je malo večji kos oblačila, ki lahkotno frfota v vetru in s svojo lahkotnostjo le slučajno kaj razkrije, bolj pomotoma kot nalašč, osvežujoč kot velik kozarec ledeno mrzle cedevite. Za tiste pa, ki vas zanimajo tudi moški pogledi, lahko potrdim, da se le-ti bolj ozirajo za podobo, ki ni razkrito vulgarna ali ‘na prvo žogo’. Bo že nekaj na tem, da so v starih (viktorijanskih) časih moški skoraj omedleli, ko so pod dolgo težko obleko slučajno ugledali gleženj svoje izbranke, danes pa jih ob vsej poplavi golote in vulgarnosti ne gane niti, če je na vsakem drugem plakatu nagica. A to je morda že tema za kakšen drug članek …
Skratka, maksi obleke so top in ker bodo čez nekaj tednov tu tudi kakšna znižanja, se zna zgoditi, da se moji modro beli pridruži še kakšna, morda celo od tistih, ki sem jih probavala. Ker maksi obleke pristajajo na ogromno različnih modelov sandalov – s peto ali brez, ker gre čez njih super tako jeans jaknica kot usnjena jakna ali treznejši, strukturiran suknjič. Naštudirala sem tudi trik za vožnjo kolesa v dolgi obleki (namig: vozel), zato izgovorov res ni …
