Sodelovanje z Ano Klun za prireditev Viktorji 2013

V soboto zvečer sem gledala podelitev Viktorjev in se iz
srca nasmejala odličnemu Tadeju Tošu. Pa mi ni samo to polepšalo večera, ampak
tudi dejstvo, da sem sodelovala z eno izmed dam na rdeči preprogi. Ano Klun,
ženo Boštjana Kluna, zasebno poznam že vrsto let, tako njeno postavo kot tudi
značilnosti njene koloristike, obraza, njen okus in slog. Zato se nama ni bilo
težko ujeti glede tega, kaj bo oblekla na rdečo preprogo. Sodelovanje je
potekalo kar na daljavo, kar pomeni, da so lep čas sem ter tja leteli maili z
neštetimi fotografijami, predlogi, opisi, mnenji in poročili s terena. Ana je
sama predlagala nekaj krojev oblek, pri čemer je bila grška drapirana klasika
na eno ramo najina skupna in odlična odločitev. Ko se je pustila prepričati v to, da
bi varno črnino zamenjala za zanimivejšo ‘midnight blue’ barvo, pa je obleka na njej sploh zaživela. Pasek na obleki je črn, prav taki pa so bili tudi
preprosti sandali s peto. Pri modnih dodatkih sva se pogovarjali o trenutno
zelo modnih ‘ear cuffs’ s kristalčki, a se je Ana raje odločila za klasično
opcijo ‘chandelier’ visečih uhanov s srebrnimi kamenčki. Motiv odseva tudi
srebrna ‘clutch’ torbica. Takoj je sprejela moj predlog frizure, nekoliko postrani
spete fige, ter videza zadimljenih oči v modro-sivih tonih v kombinaciji z
nevtralnimi ustnicami.
Moram priznati, da sem se med dogovarjanji in pripravami izredno veselila sobotnega končnega rezultata, saj je bil zamišljen stajling v moji glavi res odličen –
klasičen, izčiščen, eleganten in premišljen. Na koncu je Ana še presegla moja
pričakovanja, saj sem ob fotografijah res obstala odprtih ust in brez pripomb. Tudi
šivilja, frizer in vizažistka so odlično opravili svoje delo.

Ana pravi o svoji izkušnji takole:

Ko mi je mož povedal, da sva povabljena na Viktorje, mi je skozi glavo šinila
le ena misel: “Kaj bom oblekla!” Glede na to, da sem bila 4 leta bolj kot ne le
doma z majhnima otrokoma, mi omara ponuja vse vrste super udobnih superg ter
športnih oblačil. To je pa tudi vse. Torej, začeti je bilo potrebno resnično na
samem začetku. Obleka – dolga. Čevlji – s peto. Torbica – pismo. O.k., to je
bilo jasno in samoumevno. Barva pa črna, moja pač, čeprav po tihem vem, da ni
prava in da me varljivo zavetje črnine po krivem potepta. Nekako sem vedela,
kakšen končni izgled bi želela doseči, a sem tudi hkrati spoznavala, da ta reč
ni niti približno tako enostavna, kot se mi je zdela. Ko nisem bila z mislimi
pri otrocih ali delu, sem si belila glavo, kaj bo najbolj primerno in kako bo
najbolj prav, najbolj optimalno, najbolj po moje, najbolj ‘odglavedopet’, se je
rešitev ponudila kot na dlani. Tina Odglavedopet. In koščki so se začeli
ujemati. Tina je bila prava prva pomoč. Pokazala sem ji nekaj meni všečnih
oblek in zabava se je začela! Vedela sem, da sem rešena, da sem s Tinino
pomočjo in vodenjem »na konju«. Tip obleke, kroj obleke, barva obleke,
materiali, šivilja, čevlji, torbica, uhani, frizura, lak, ličenje. Kje, kam,
kdaj, pri komu, pojdi tja, kupi to, tega ne potrebuješ, raje poglej še to,…
mozaik se je zlagal v celoto, bilo je po moje, blizu in ob vsakem predlogu ali
zamisli sem se počutila v svoji koži. Zato sem ti, Tina srčno hvaležna, da si
me za roko peljala po poti do končnega videza in predvsem do tega, da sem se na
prireditvi izjemno dobro in sproščeno počutila ter bila zadovoljna odglavedopet. 

(foto: last Ane Klun)

(foto: mediaspeed.net)