Oblači se za življenje, ki si ga želiš!

Vizualizacija je hecna stvar. Čeprav sem zadržana do raznih
sodobnih pogruntavščin, ki slišijo na skupno ime ‘new age’, pa sem že pred leti
prebrala nekaj knjig, ki so omenjale vizualizacijo kot sredstvo za dosego
željenega cilja oziroma ciljev. Nekateri temu rečejo moč pozitivnega mišljenja,
drugi meditacija, tretji osredotočanje, meni je še najbližji izraz
vizualizacija, ker ne nosi s sabo nobenih drugih (pod)pomenov. In kaj je to? Če
prenesem pojem na področje osebne podobe, vizualizacijo najbolje oriše tale
sličica.

Gre torej za to, da s svojo podobo že danes sporočamo sami sebi in svetu, kaj
si želimo. Stavek, ki ga lahko prevedemo kot »Oblači se za službo, ki jo želiš,
ne za tisto, ki jo imaš«, nam sporoča, kakšno moč ima vizualizacija sebe na
delovnem mestu, ki si ga želimo, vendar si moramo za to, da svoje možgane
prepričamo v ta cilj, že v tem trenutku predstavljati sebe na željenem delovnem
mestu. Pa ne samo za službene okoliščine, stavek bi lahko aplicirali tudi na
zasebno življenje, družinsko življenje in tako naprej. »Oblači se za življenje,
ki si ga želiš!«, bi lahko rekli. Osebna podoba ima pri tem neverjetno moč. Raziskave
kažejo, da imajo v tujini bolj urejene in naličene ženske bolje plačana delovna
mesta od, denimo, nenaličenih, poleg tega pa je pričakovati, da bodo prej
dosegle še boljši položaj v službi. Za moške velja enako, saj z urejeno podobo
sporočamo, da smo sposobni in primerni za cilj, ki ga želimo doseči.
Ko sem pred leti še delala v lekarni kot farmacevtka, se moje sodelavke niso
mogle načuditi temu, zakaj vendar sem prav vsak dan prišla v službo urejena odglavedopet. Če se zjutraj v službo samo
pripelješ, v službi tako ali tako nosiš belo haljo in greš po službi spet
domov, v čem je poanta urejanja, usklajenega outfita, ujemajočih čevljev (v
službi smo zaradi celodnevnega dela na nogah tako ali tako nosile nogam
prijazne natikače) in naličenega obraza, so me spraševale. Vedno sem
odgovorila, da to delam zase, iz lastne potrebe in lastnega veselja. Ljudje, ki
so v lekarniškem okolju navajeni sterilne beline in prijaznih, strokovnih, a
pretežno nezanimivih obrazov, so se mi prav tako čudili, a odziv je bil vedno
skrajno pozitiven. Kmalu so se navadili, da sem farmacevtka in nosim rdečo
šminko, nalakirane nohte in lepe uhane ali opazno zapestnico. Zdelo se mi je
celo (lahko, da si samo domišljam), da se jim je vse skupaj zdelo kot
dobrodošla popestritev njihovega obiska v lekarni. Zase pa lahko rečem, da me
je belina utesnjevala in da sem s svojo podobo gotovo že takrat sebi in svetu sporočala:
»Stilistka bom!« :).