Verjetno poznate Leandro Medine, ki je pred leti začela z blogom Man Repeller (dobesedno: Odbijalka moških) in postala ena najbolj svetovno znanih modnih blogerk in modnih influencerk. Znana je po svojih nenavadnih kombinacijah in eklektičnemu miksanju slogov in trendov. Od nekdaj pa odkrito priznava, da njen stil ni namenjen zapeljevanju moških oziroma da se na to, kaj je všečno (ali seksi) njim, pač požvižga. Skratka, z možem sta pred kratkim postala starša dvojčic. Leandra pa je pred tednom ali dvema na svojem Instagram računu (@leandramcohen) objavila fotografijo svojih nog v leopardjih čevljih in s pisanimi zapestnicami na gležnjih. S fotografijo je sprožila pravo polemiko, pa ne zaradi nožnih zapestnic, ampak zaradi kar konkretno kosmatih nog.
Številne ženske ji pritrjujejo in se ji zahvaljujejo, da je s to fotko de-tabuizirala nekaj, kar je ženskam še kako dobro znano. Torej muke rednega britja (ali depiliranja) nog, še posebej v poletnih mesecih, ko se ne moremo skriti za dolge hlače ali neprosojne žabe. Spet drugi so ji v komentarje kar odkrito napisali, da je to grdo, celo gnusno in naj si pobrije noge.
Verjetno je bil njen post provokacija neke vrste, saj jih je v preteklosti v imenu mode (ali ne-mode) Leandra pripravila že kar nekaj. Poleg tega je naslednji dan zapisala, da britje nog včasih pač ni njena prioriteta, kar je ob malih dvojčicah milo rečeno več kot razumljivo.
Kaj si sama mislim o vidnih dlakah na ženskem telesu? Osebno mi niso preveč všeč in čeprav razumem, da gre v določenih primerih za feministične statemente ali včasih preprosto povedano za štos, mi je estetika ženskega telesa brez dlak bližja. Naj bo obleka ali bluza brez rokavov še tako lepa, jo skvari pogled na poraščene ženske pazduhe. Čevlji s peto ali brez, lepi za dol past, nekako ne grejo skupaj s kosmatimi meči. Seveda gre zgolj za moje osebno mnenje, tako da ne obsojam nikogar, ki razmišlja ali dela drugače. Sama se preprosto ne počutim dobro s kosmatimi nogami, pravzaprav postanem prav živčna, ko mi dlake (depiliram le tiste pod kolenom, nad njim nekako nimam zelo gostih, temnih ali motečih) zrastejo za par mm in jih lahko začutim, ko si z dlanjo potegnem po nogah. Nikoli si jih nisem brila, ker me ježkasta gostota, ki neizogibno sledi britju, ne mika preveč. Imam epilator (dobesedno je v zadnjih vzdihljajih, zato se že oziram za novim), ki mi odlično služi dolga leta, posledica epiliranja pa je, da so se mi dlake močno razredčile. Skratka – super. Res pa je, da nikoli nisem imela težav s pretirano poraščenostjo, vraščanjem dlak in podobno, zato tudi nisem nikoli preizkusila laserskega odstranjevanja ali voskanja.
Skratka, najbrž so okusi glede dlak različni, tako pri moških kot pri ženskah. Vem, da nekaterih moških dlake na nogah ne motijo, nekaterim so ‘gajstne’ dlake na ženskih nogah celo všeč; nekateri jih sploh ne opazijo, drugi zelo. Ko sem recimo fotografijo kosmatih nog v leopardjih natikačih Leandre Medine pokazala možu (zanalašč sem ga vprašala, ali so mu všeč zapestnice na nogah in dlak sploh nisem omenila 😉 ), je dlake opazil prvo sekundo in zgroženo vprašal: »A so to noge od kakšnega dedca??«. Tako da ja, Man Repeller bi s črnimi kocinami na nogah mojega moškega zagotovo odbila, svoboda in feminizem gor ali dol. Osebno se mi zdi osvobajajoče in feministično to, da lahko hodim naokrog z gladkimi nogami, ker se tako najbolje počutim. To pa je nazadnje najbolj pomembno, kajne?
Kot študentka sem (v 90ih) brez težav oblekla krilo na kosmate noge, čeprav sem med ta temnimi in so bile dlake posledično kar vidne. Razlog za to je bil zelo preprost: nisem se bila ukvarjala z dlakami in sem bila mnenja, da je z neobritimi nogami vse v redu. Nisem pa preverjala, ali tudi druge ženske ostajajo nepobrite – vse skupaj je bila torej ena sama neinformiranost, brez povezave z mojo sicer bolj feministično naravo (če kot študentka ravno nimaš dnarja za cunje in ličila, se tudi s sorodnimi vidiki videza ne ukvarjaš dovolj). Ko sem si noge začela briti (pazduhe pa že dolgo, dolgo predtem, za čuda), so mi takšne takoj postale všeč in jih ne bi več izpostavljala javnosti nepobritih. Kar ne pomeni, da so vedno pobrite, a ko niso, ne nosim kril in kratkih hlač. Najraje se po telovadbi (ki jo redno izvajam kar doma, vendar ne vsak dan) usedem v banjo, dolijem malce vode in se z žiletko pač rešim vseh dlak, ki so tisti dan odveč oz. za katere najdem čas :-). Tako da to tudi zame ni vprašanje.
Druga stvar pa je javno zgražanje nad osebnimi odločitvami drugih žensk: mene kar pogosto daje … tesnoba, ko doživim, kako se ljudje s premalo časa in prenizko samopodobo spravijo nad druge. V takih primerih bi se najraje kot verbalno kladivo vihteča online amaconka 😀 spravila nad idiote in sicer predvsem iz enega razloga: ker se mi zdi pomembno, da si kot družba pridobimo ali ohranimo dovolj neomejenih možganov, ki brez težav drugim dovoljujejo njihov slog življenja. Podobno kot otroci, ki jih ne moti barva kože ali ić, dokler jih nekdo ne razsvetli :-), da se je nad temi stvarmi treba zgražati – moj idealen svet je tisti, v katerem se ljudem da dihat in se jih ne izrablja za lastno samopoveličevanje.
zanimivo je res to, da nas ne motijo vseh enake stvari (govorim o dlakah, da ne bo pomote). nekatere ženske vem, da v sanjah ne bi šle s kosmatimi nogami in v krilu ven, jih pa istočasno čisto nič ne motijo dolge dlake pod pazduho. druge najbolj motijo sramne dlake in drugje sploh ne. določene sploh ne prenašajo nobenih dlak nikjer, vključno s tistimi na rokah ne. itd. itd.
z drugim delom tvojega posta se povsem strinjam. je pa tukaj še en vidik. kot družba smo postali tako zelo široki in sprejemajoči, da si danes že čuden/nestrpen, če opozoriš na kakšen (sicer zelo očitno neestetski, včasih tudi nemoralen, nenaraven, …) vidik zunanjosti koga drugega. vseeno mislim, da ima vsak pravico do svojega mnenja in da ima tudi pravico do tega, da mu določen trend, zunanji atribut, …, na drugih ni všeč.
seveda zgražanje v nobenem primeru ne pride v poštev. sama svojim otrokom redno razlagam, da smo ljudje različni, drugačni in da na podlagi zunanjosti ne smejo nikoli nikogar soditi, podcenjevati ali si domišljati, da ga poznajo, če so ga pač videli samo navzven.
Jaa, meni osebno so ravno telesne dlake dober primer tega, kako včasih nismo (= nisem) dosledni glede estetskih preferenc in kako hitro jih znamo (=znam) spremeniti.
Tudi glede nezadostne splošne sposobnosti razlikovanja med osebnim mnenjem in dejansko žalitvijo se strinjam – sem se pred kratkim kar zavestno odločila, da bom kljub dejstvu, da dandanes marsikdo res že preprosto izjavo “meni so pobrite noge bolj všeč”, vzame kot žalitev (razen seveda Leandre Medine, ki to razume), vztrajala pri svoji pravici, da preprosto (in kar se da vljudno) povem svoje mnenje. Ne vem, meni se zdi vse, kar si napisala zgoraj, argumentirano, dosledno in nekaj, kar brez težav spoštujem kot tvoje lastno mnenjeoz. lasten okus – kot vedno, ko se razpišeš! Pa najbrž nisem edina, ker bi ti sicer požela še kakšen zgrožen komentar 🙂
🙂 mogoče se me pa samo vsi tako bojijo 😀 😛 lepo bodi in hvala za tvoje zanimive komentarje, ki so mi vedno zelo ljubi in dobrodošli.