Tudi letos smo se, kot lansko leto, z družino odpravili na dopustniški ‘road trip’ v Italijo. Lansko leto smo obdelali nekje srednjo Toskano, zato sva si letos z možem želela ogledati njen južnejši del. Spali smo, tehnično gledano, tik za mejo z Umbrijo, in sicer v mestu Castiglione del Lago, ki je ob Trasimenskem jezeru. Od tam smo imeli odlično izhodišče za enodnevne izlete po nekaterih umbrijskih in toskanskih mestih.
Castiglione del Lago je nekoliko zaspano, a vseeno zelo šarmantno mestece, s katerega je čudovit pogled na ogromno jezero.
Od tam je zelo blizu do Cortone in Arezza. Cortona je mesto, ki je zidano v hrib, tlakovane uličice pa se izmenjujejo z zelenimi vrtički. Vzpon do cerkve sv. Marjete je v sončni pripeki kar dober mini trening, se pa od tam odpre lep razgled na ta del pokrajine. Kot zanimivost naj povem, da je bila Cortona navdih pisateljici Frances Mayes za roman ‘Under the Tuscan sun’, po katerem so leta 2003 posneli tudi istoimenski film z igralko Diane Lane v glavni vlogi. Seveda se tudi film dogaja v Cortoni. V vodiču je sicer pisalo, da je prav zato v mestu velika gneča turistov, česar pa mi k sreči nismo doživeli.
V Arezzu smo pred leti že bili, takrat še z dvema otrokoma. Arezzo je mesto, v katerem so snemali verjetno enega najbolj znanih italijanskih filmov ‘La vita è bella’ Roberta Benignija. Mesto ima zanimiv trg, ki je precej nagnjen v eno stran in s pisanimi grbi vse naokrog na fasadah hiš je pogled zelo lep.
V Toskani je tudi precej visoka gora (1737 m n.m.), Monte Amiata, ki smo jo tokrat dosegli kar z avtom. Pravzaprav gre za obširno pobočje, poraslo z gozdom. Na vrhu gore je ogromen jeklen križ, ki me je malce spomnil na Eifflov stolp, čeprav seveda ni visok tristo metrov. Na Monte Amiati pa je tudi kip Marije, zavetnice skavtov, tako da smo našega skavta, ki se ravno zaradi potovanja ni mogel udeležiti skavtskega tabora, vsaj malo potolažili 😉 .
Isti dan smo si ogledali še mesto Pitigliano, ki je v celoti zgrajeno na tufi. Tufa je vulkanska kamnina, ki je je v tem delu Toskane precej. Izredno zanimiv je pogled na hiše, ki se dobesedno v ravni liniji dvigujejo direktno iz skal. Tudi sicer je Pitigliano slikovito mestece, kjer domačini pred vrati hiš berejo časopise ali pletejo čipke, stanovanja pa so dosegljiva po strmih stopnicah. Na hodniku je dobesedno komaj toliko prostora, da se vanj zrine en človek, dva se že ne bi mogla srečati, je pa treba kar precej skloniti glavo. Zanimivo.
V Perugii, ki je glavno mesto pokrajine Umbrija in je znana po vsem svetu zaradi svojih Baci bonbonov (skoraj sigurno jih jeste vsako leto okrog božiča 😉 ), seveda nismo mogli brez najslavnejšega sladoleda tam naokrog. Zgovorna prodajalka nam je dala za poskusiti mnogo okusov, da smo se potem lažje odločili. Presenetilo nas je, da v končni fazi za pet poštenih porcij nismo plačali nič več kot v fensi ljubljanskih slaščičarnah z lastno sladoledno produkcijo. Tudi Perugia je, kot vsa mesta na našem potovanju, zidana na hribu, zaradi česar med križarjenjem po mestu človek kar dobro razgiba noge. Se pa zato odpirajo tudi čudoviti razgledi.
Od Perugie je samo nekaj kilometrov do Assisija, znanega po enem največjih krščanskih svetnikov Frančišku Asiškem. Najprej smo si ogledali svetovno znamenitost Porziunkulo (dobesedno pomeni: mala cerkvica), gre namreč za mini cerkvico (l. 1206 jo je popravil Frančišek, potem ko je od Boga slišal navodilo: »Pojdi in popravi mojo cerkev!«) znotraj ogromne bazilike Marije Angelske. Torej cerkev znotraj cerkve. Baziliko so postavili naknadno, saj se je v Porziunkulo zgrinjalo toliko vernikov, ki so želeli slediti sv. Frančišku, da so ugotovili, da niti slučajno ni dovolj velika za vse. V Assisiju, ki je predvsem romarski kraj, smo si ogledali še cerkev sv. Damiana in domovanje sv. Klare, pa tudi baziliko sv. Frančička, v kateri je tudi pokopan. Ravno še pravi čas smo pobegnili v avto, potem pa se je naredila poštena nevihta, ki je tudi malo ohladila ozračje. Na poti nazaj smo se ustavili ob čudovitem polju sončnic.
En dan smo namenili mestu Orvieto, ki je eno najbolj znanih etruščanskih mest. Ta dan je bilo res vroče, zato smo si vzeli malo bolj na izi in se lagodno sprehajali po njegovih uličicah. Na obzidju smo se k sreči ohladili z vodo iz bližnjega vodnjaka, potem pa našli celo park z nekaj igrali, da so se otroci v senci malo poigrali. V Orvietu je sicer zelo znana katedrala ali duomo, katere pročelje ima zlate mozaike in številne marmorne gotske reliefe.
Ker nam je bilo lani zelo všeč v Montepulcianu in Pienzi, smo se tudi letos en dan odpravili do tja. Leži sredi enega najbolj slikovitih delov Toskane, Val d’Orcia. Čudoviti odtenki peščene, zamolklo rumene in sivo zelene ponujajo res lepo ozadje za fotografije, kar lahko opazite, če kupite kakšen toskanski koledar – kar precej prizorov je fotkanih prav tam. V Montepulcianu smo ponovno občudovali zavite in skrite uličice, si privoščili sladoled in oddih v parku na vrhu mesta ter z zanimanjem opazovali, kaj je od lani drugače in kaj ne na uličicah ostalo isto.
Kot vsakič, ko gremo v ta del Italije, smo se tudi letos vračali s postankom v Padovi pri sv. Antonu Padovanskem. Nikoli ne škodi, če se človek priporoči največjim ‘carjem’ med svetniki 😉 , seveda pa smo mislili tudi na naše sorodnike in prijatelje doma ter priporočili tudi njih. V Padovi je prav vsakič, ko smo poleti tam, tako neznosno vroče, da se pica v neposredni bližini cerkve Antona Padovanskega zdi, kot da bi jo jedli kar v peči, v kateri je bila spečena. No, smo bili vsaj pripravljeni na vročinski val, ki nas je čakal doma v Sloveniji.
P.S.: Če se odpravljate v Italijo v poletnem času in imate namen ogledovati tudi cerkve, potem moram opozoriti na to, da so v nekaterih cerkvah precej sitni glede dress-coda. Ženske, ki imajo oblečene najkrajše hlače (sploh mlade punce v jeans kratkih hlačah, iz katerih gleda skoraj polovica tazadnje) in nosijo zgoraj zelo odprte zgornje dele, recimo majice na tanke naramnice ali tope, ki kažejo pol trebuha, dobijo že na vratih taka modra ogrinjala za enkratno uporabo. Ta ogrinjala si zavežejo okrog pasu ali okrog ramen, odvisno kateri del oblačila je problematičen. Osebno sem nosila stalno s sabo tanek šal, da bi si ga ogrnila okrog ramen, če bi mi kje sitnarili, pa mi niso nikjer, kljub temu, da sem nosila bluze brez rokavov, res pa je, da sem imela ramena večino dni pokrita, ven so gledale samo roke. V nekih normalnih okvirih poletnega oblačenja (krila nekje do kolen, tudi krajša), zgornji deli ne izrazito izzivalni, pa ni nobenega problema in nikjer ne težijo.