Nekatere stranke mi povejo, da so prebrale knjigo Marie Condo o pospravljanju in jo tudi uspešno implementirale v prakso. Tiste, ki se odločijo za t.i. ‘KonMari’ metodo, se običajno stvari lotijo precej temeljito in rigorozno, rezultat pa je zares (občudovanja vredno) čist in minimalistično pospravljen dom ter prav taka garderobna omara. Če izrazito poenostavim njeno stališče, bi morali ob tem, ko neko stvar primemo v roke, začutiti iskrico veselja (‘spark of joy’). Če je ne, stvar izločimo iz svojega doma. Preprosto? Zapleteno? Po mojem mnenju bolj to ta drugo.
Medtem ko sama nisem oziroma ne bi mogla pristati na tako strog režim pospravljenosti (nimam pa tudi srca, da bi majice in hlače rolala v tesne rolice, pa naj v predalih – ki jih nimam veliko – izgledajo še tako lično in instagramabilno). Vseeno o njeni filozofiji pogosto razmišljam, bolj s stališča, da je ne morem ponotranjiti in kako lahko nekateri tako strogo pristopijo k svojim stvarem. Res je, da so stvari na koncu koncev le to – stvari. In strinjam se tudi s tem, da morajo tudi predmeti, ki nas obkrožajo, nekaj pomeniti. Če nam grejo na živce, potem je bolje, da jih ni. Saj veste, tisti kup nepospravljenih in nesortiranih kozarcev na podstrešju, ki vam samo žre živce, uporabljate pa jih tudi ne. V resnici jih ne bi pogrešali, kajne? Ali pa premajhne in preozke kavbojke v omari, ki vas neprijetno spominjajo na čas pred prvo nosečnostjo, ko so stvari še nekako stale skupaj (ali pokonci) in se je vaše življenje zdelo še vsaj približno umirjeno …? Glede na slabe občutke, ki vam jih vzbujajo, je zagotovo bolje, da se jih znebite, sentimenti gor ali dol.
No, je pa res, da imamo v življenju tudi kup reči, ki nam ravno ne vzbujajo neznanskega veselja, a jih vseeno potrebujemo. Marie uporablja izraz, da nam nekaj ‘sparks joy’, ko primemo v roke in to naj bi bil tudi edini kriterij, ali nekaj obdržimo ali ne, pa naj gre za spodnje hlačke, knjigo ali likalnik. Najbrž kdorkoli med nami težko reče, da nam metlica za čiščenje stranišča ravno ‘sparks joy’, a vseeno jo imamo in rabimo. Enako velja tudi za določene cunje v garderobnih omarah. Seveda nam par fantastičnih petk ‘sparks joy’, že samo ko pomislimo nanje, in včasih jih primemo v roke samo zato, da jih občudujemo in sanjarimo, kdaj jih bomo spet obule. Potem pa so tukaj tudi hvaležne srajčke, ki jih nujno rabimo za v službo, a se ob tem, ko jih primemo v roke, ravno ne vžgemo od silnega navdušenja. Enako velja za par črnih 70 denskih žab, športno jopo s kapuco ali modrček za tek.
Ko sem bila dva tedna na dopustu, med katerim sem nosila izključno športna ter izrazito casual oblačila, sem ugotovila, kako pogrešam svoja lepša, mestna oblačila in kako se svoje garderobe veselim. In ugotovila sem, da mi je koncept veseliti se kosov, ki jih imaš v garderobi, bližji od Mariinih ‘iskric veselja’. Kajti če se veseliš nečesa, kar boš oblekel, to pomeni, da je kos dejansko uporaben, saj ga nosiš. Poleg tega to pomeni, da je v dobri formi, saj se ne moreš veseliti krila s pokvarjeno zadrgo, puloverja z veliko luknjo od moljev ali bluze z madežem otroškega bruhanja. Če se svoje garderobe veseliš, to pomeni, da ti prinaša kreativo ali olajšanje v vsakodnevni naglici, da te dopolnjuje in da je podaljšek tvoje osebnosti, ki ga zavestno kažeš tudi navzven.
Pa ti, se kaj veseliš svoje garderobe 😉 ?
Joj, pa se res, zelo!
Trenutno sem “med dvema stalnima bivališčima ;-)”, v začasnem stanovanju, večina mojega doma pa je v skladišču. Odločitev, katera oblačila bom vzela v začasni dom, je bila grenkosladka in super zanimiva. Kot vedno, ko se selim, mi prijazni možje selitvenega servisa povejo, da imam daleč preveč oblačil. Res je: ker jih ne mečem vstran, če ni nujno. Tako potem hodim nakupovat k sebi in odkrivam “nove” stvari, kakor hitro pa sem mi spremeni konfekcijska številka (relativno pogosto, v obe smeri), imam na voljo primerne kavbojke in ne rabim iti nakupovat (trendi mi niso najpomembnejši). Tako se trenutno veselim oblačil, ki sem jih vzela s sabo, in tistih, ki jih bom znova prevzela septembra 🙂