Blog Odglavedopet sem začela pisati v začetku moje druge nosečnosti. Ker gre moja drugorojenka čez nekaj dni v prvi razred, to pomeni, da bo tudi moj blog kmalu praznoval sedem let. Kar lepa številka, če ne drugega, pravljična. Začela sem iz čistega veselja do tematik, ki so me od nekdaj najbolj veselile, to je osebni slog, moda, lepota in urejenost. Danes še vedno pišem iz enakih vzgibov. Prav zato se mi je vedno zdelo prav, da ostanem zvesta vsebinam ‘odglavedopet’. Dvomim, da bi bil moj blog enako kredibilen vir informacij s področja urejenosti, sloga, mode in lepote, če bi poleg tega pisala še malce o pnevmatikah, nekaj o eko kmetovanju ter geografiji (če pustimo ob strani to, da o tem itak ne vem prav veliko 😉 ).
Vesela sem včerajšnjega dogodka, ki sem se ga udeležila, prve blogerske konference v Sloveniji, imenovane Blogsi. Ideja je zrastla v glavi blogerke Eve Lozina, ki piše blog Nepopolna mama. Zdi se mi res občudovanja vredno in odlično, da je v začetku le drobna ideja prerastla v pravi pravcati ‘business to bloggers’ event, ki je bil zelo lepo številčno zastopan. Prepričana sem, da bo dogodek postal tradicionalni, saj smo vsi zbrani v hotelu Habakuk včeraj ugotavljali, da je tovrstno druženje nujno potrebno in da nam podobni dogodki omogočajo nova poznanstva, nove ideje in dajo drugačen vpogled v pisanje blogov.
Pred leti so blogi veljali kot nekaj, kar je namenjeno razvedrilu, kar pišejo tisti, ki imajo pač čas (ali preveč časa) in se jih, če poenostavim, ni jemalo preveč resno. Dandanašnji so blogi, vlogi in njihovi ustvarjalci vedno bolj prepoznani v poslovnem svetu, saj so dopolnilo klasičnim medijem in pri marsikateremu bralcu celo edini vir merodajnih informacij. Prepričana sem, da vsaj med mlajšo populacijo v Sloveniji ni skoraj nikogar, ki ne bi vsaj občasno bral kakšnega bloga, odvisno pač od tega, kaj človeka zanima. Naj bo to avtomobilizem, tehnika, kulinarika, astronomija, psihologija, politika, vzgoja, lifestyle, moda, lepota ali kultura … Vsak ima nabor blogov in njihovih avtorjev, ki jih rad bere, zaupa njihovi presoji ali jih jemlje kot dobrodošlo dopolnitev vsakodnevne doze informacij o tem, kar se dogaja okrog njega.
Vesela sem včerajšnjih debat v krogu predstavnikov različnih uspešnih podjetij (Deichmann, Lidl, Sava Hotels, Mercator, Hajdi in podobno) in uspešnih b/vlogerjev. Prvi so predstavili svoj vidik sodelovanj z blogerji ─ zakaj podjetju koristi tovrstno sodelovanje in kaj si podjetje želi od takih sodelovanj. Drugi so opozorili na to, kaj bi bilo potrebno še spremeniti na področju sodelovanja med podjetji in blogerji, pri čemer so izpostavili najbolj problematičen vidik, to so kompenzacije. Kaj pomeni kompenzacija? Da bloger za svoje sodelovanje s podjetjem ne prejme plačila, temveč izdelek ali storitev kot kompenzacijo. Tudi sama se strinjam s tem, da če nekdo zastavi svoje dobro ime, ugled sebe in bloga, nek izdelek ali storitev preizkusi, nato pa napiše dober članek o njem ter poskrbi tudi za lastni slikovni material (ali video vsebino), je v to vloženega veliko dela, truda in znanja, kar je potrebno ovrednotiti s primernim plačilom. Zapomnila sem si stavek lifestyle vlogerke Tjaše Deu: »Na koncu ne rabim deset parov bluetooth slušalk, temveč moram konec meseca plačati položnice.« In ker so podjetja oziroma njihovi predstavniki zelo poudarjali to, da je nujno, da je blog(er) iskren ter čuti strast do tega, o čemer piše (s tem se absolutno strinjam in tega se tudi sama držim), bi dodala še to, da je lažje čutiti strast do dela, za katerega si tudi pravično in primerno plačan.
Poleg uradnega dela sem v neformalnem delu, namenjenem druženju, spoznala kar nekaj super ljudi. Med njimi bi rada omenila blogerko Ivo (blog Ljubezniva), ki me je ganila s svojo zgodbo in s svojim pogumom. Kakšno srečo sem imela, da je bila prva, ki sem jo pocukala za rokav s prošnjo za prvo fotko, prav ona, totalno prijazna, kjut, odprta in prisrčna punca …!
Bila sem vesela in počaščena, da me je prišla pocukat in pozdravit Urška (blog Prav posebna mama), spet ena noro prijazna in simpatična članica skupine Mami blogerke, ki mi je povedala, da rada bere moj blog in da so ji informacije na njem dobrodošle. Spoznala sem tudi Petro (blog Pisano), s katero sva ob kozarčku penine in klepetu naredili celo nekaj zelo dobrih fotk (prisežem, da ima res odličen fotkič, ki očitno odvzame kar nekaj kg!!).
Hvala vsem za prijetno druženje, nova poznanstva, nove ideje in nove poglede na bloganje.
Po končanem eventu sem se dobila z vsemi mojimi štirimi, ki so medtem raziskali Pohorje (pohod do Mariborske koče) in se sestradana vrgla na hamburger v enem izmed lokalov pod pohorsko vzpenjačo. Sprehod pod Pohorjem do našega avta je bil obsijan z večerno zlato svetlobo poznopoletnega dne in je dodal piko na i temu lepemu dnevu.
