V vrtcu, kamor hodi
moj sin, je lepa navada, da vzgojiteljice občasno povabijo kakšnega starša, da
pride v skupino predstavit svoj poklic v obliki take ali drugačne delavnice. Bila
sem vesela povabila, če lahko pridem in otrokom na njim bližnji način
predstavim kaj o barvah, glede na to, da se sama ukvarjam tudi s tem. Zato sem
se odločila, da otrokom najprej preberem slikanico z naslovom »Ko so bili krokarji
še pisani«, nato pa smo se malo pogovorili o barvah, o tem, kakšne barve so nam
všeč, kakšne barve imamo lase in oči, …
Poudarili smo, da smo vsi lepi in
luštni, ne glede na to, kakšne barve imamo oči, lase in kožo ter da nas prav
(barvna) različnost bogati. Nato smo izdelovali še lutke oz. figure samih sebe,
tako da so otroci na vnaprej izrezane kartone v otroških proporcih (timsko delo
oz. domača naloga mene in mojega moža ;)) lepili srajčke in hlače ali krilca (izrezana
iz revij) v barvnih kombinacijah po svoji izbiri.
Narisali so si tudi obraz,
roke in noge ter nazadnje nalepili še lase iz volne. Preživela sem prijetno
dopoldne v družbi sinovih prijateljev in vzgojiteljic, vsi skupaj pa smo na
koncu občudovali mavrične figure otrok, ki so nastale izpod njihovih
ustvarjalnih prstov.
(foto: Tina Martinec Selan)
najboljši je tisti del, ko so izdelali figure in jih oblekli. jako povšeči!
res je luštno izpadlo in mislim, da je bilo tudi otrokom všeč ;).
super! požegnano tudi s pedagoško didaktične strani 🙂
no, potem pa sploh … 🙂
Tina, prideš tudi v kakšen drug vrtec?
Just Me, glede na to, da gre za sodelovanje med staršem in otroci iz skupine, v kateri je otrok tega starša, to ne bi imelo takega smisla 🙂 oz. ne bi doseglo namena, zaradi katerega te delavnice sploh so (še večje sodelovanje, povezovanje in razumevanje v trikotniku vrtec- otroci-starši).