Če bi imela hranilniček, v katerega bi dala kovanec ob vsaki priložnosti, ko slišim stavek: “Te barve si pa ne upam nositi!”, bi se mi nabral že kar lep kup denarja. Zakaj? Ker je ravno nošenje, uporaba in kombiniranje barv nekaj, s čimer opažam, da imamo največ problemov. Da ne posplošujem: seveda je kar nekaj ljudi, ki so veliki ljubitelji barv in jih tudi radi nosijo na sebi. Pa vendar glavnina še vedno okleva, ko gre za barve. Najbolj udobno se počutimo v temnih nevtralnih barvah: črni, sivi, temno modri in rjavi. Nekaj več dvomov je že pri svetlih nevtralnih barvah, kot so odtenki kremne, bež in svetlejših rjavih. Kaj šele pri zelenih, živahnejših modrih, rožnatih, rdečih in rumenih odtenkih …
Ne gre samo za oklevanje “Ali mi ta barva pristaja?”, ki je povsem smiselno in ki ga z barvnim svetovanjem ter sestavljeno osebno barvno paleto lahko razrešimo enkrat za vselej. Fascinira me bolj stopnja strahu, ki nas preveva, ko si denimo skušamo zamisliti, da bi oblekli zelo živobarvno obleko, vzorec, si omislili rdečo, zeleno ali turkizno torbico, plašč, bundo … Kot da bi govorili o nečem zares nevarnem ali adrenalinskem ;-), recimo skoku s padalom, vožnji z vlakcem smrti ali pa nastopu pred par tisoč ljudmi. Gre za situacije, ki so nekaterim domače in v veselje, večini pa vseeno naženejo kar precej strahu v kosti.
Ko skušam razmišljati, kaj je v ozadju tega strahu pred barvami, mi pride na misel nekaj razlag. Prva je zagotovo naš večni strah (in velik sovražnik!), misel “Kaj bodo pa drugi rekli??”. Je to zares tako zelo pomembno? Ali bo naša lastna identiteta tako zelo ogrožena, če bi nekdo ob pogledu na nas pomislil, zakaj smo izbrali bundo tako žive barve? In ali je to, da si morda sosedje, sodelavci ali mimoidoči o nas mislijo, da smo malce bolj živobarvni, vpadljivi ali izstopajoči, res tako zelo grozno? Po mojem ne.
Seveda pa nas malce bolj živahen kos oblačila ali vpadljiva kombinacija naredi nekoliko bolj opazne, kar je drugi argument, ki ga ljudje navajajo, ko se pogovarjamo o tem. Če smo nesigurni vase, zelo neradi opozarjamo na svojo prisotnost ali vzbujamo pozornost. V črni bundi se pozimi pač zlijemo z množico in če nam to iz katerega koli razloga odgovarja, potem nimamo nič proti temu. Izstopati je nevarno, verjetno se tega naučimo že v otroštvu, najprej v družini in nato v šoli, zato nas logika “zliti se z množico” spremlja tudi v odraslem življenju.
Še bolj fascinantno je zame to, da veliko ljudi prizna, kako so jim barve všeč in kako barvito oblačenje občudujejo na drugih: morda na znancih in mimoidočih, morda pri kakšnem tujem narodu na potovanju. Kdo nima izkušnje izleta v Italijo, kjer lahko prevozimo le nekaj kilometrov zahodno od slovenske meje, pa se vse spremeni? Ljudje vseh let nosijo barve, vzorce, teksture in dodatke, ki pritegnejo pogled in nas dobesedno razvedrijo. Manjkajoči korak ni sprememba izven nas, ampak klik v glavi: “Tudi jaz lahko in bom!”
Pogosto se v nas skriva tudi strah, da bi barve nosili ali kombinirali narobe, v smislu, da bi z neko kombinacijo zares zgrešili. A vendar ne govorimo o prometnih prekrških, za katere si lahko oglobljen. Ne govorimo o tem, da poješ nekaj strupenega in si s tem škoduješ. Nenavadna kombinacija je zgolj mešanica barv, ki morda na prvi pogled (za koga) deluje nenavadno, ker je ni vajen ali sam še ni pomislil nanjo. V resnici pa prepovedanih kombinacij ni. V tem smislu se lahko brez konca navdihujemo v naravi (ali ste že videli, kakšne vse neverjetne kombinacije obstajajo pri cvetlicah, ptičjem perju, pri ribah in tako dalje …?) ali v umetnosti, kjer so slikarji že stoletja dokazovali, da so barve in barvne harmonije lahko neizčrpen vir navdiha, pa tudi lepote.
Ob tem pa ne pomislimo na to, ali morda nismo zaradi neuporabe živahnih barv nekoliko prikrajšani tudi sami? Barve in psihologija barv namreč nesporno nudijo ogromno pozitivnih učinkov na človekovo razpoloženje, misli, čustva in nenazadnje tudi fizično počutje. Morda bi morali kdaj poskusiti v sivem, mrzlem zimskem dnevu obleči nekaj zares živahnega – skoraj prepričana sem, da bi nam taka oprava bistveno bolj dvignila razpoloženje in veselje kot pa, denimo, črna “odglavedopet”, morda le s kančkom sive ;). “Joie de vivre” ali veselje do življenja je čudovita notranja naravnanost, na katero lahko vplivamo tudi s svojo podobo.
Včasih bi si želela, da se ne bi tako zelo bali izražanja skozi izbiro oblačil in dodatkov. Da ne bi mislili, da je kostim lahko samo siv, srajca samo bela in plašč samo črn. Da se ne bi tako sekirali in omejevali. Mimogrede, tudi izbira čevljev in torbic je zelo pomembna in z njo lahko bistveno vplivamo na “barvni vtis” svojih outfitov. Črni čevlji so morda res praktični, vendar pa – vsaj v pomladno poletni sezoni – mnogo lažje in lepše učinkujejo kakšne druge barve usnja ali tekstila, od svetlejših do živahnejših. Črna torbica deluje anonimno in praktično, je pa lahko tudi zelo dolgočasna in morda bi z izbiro svetlejše pripomogli k večji eleganci in usklajenosti outfita.
Namesto tega, da vedno stavimo samo na varnost, bi si lahko kdaj upali malo več. Namesto skrbi, ali res vse brezhibno paše skupaj, pa si privoščili malo več sproščenosti, igrivosti, veselja. Prav igrivost, lahkotnost in ob tem tudi določena mera uživanja ob ustvarjanju je nekaj, kar pogosto pripelje do enkratnih outfitov, občudovanja vrednega sloga ter nenazadnje, kar je najbolj pomembno, tudi dobre volje.
