Ko sem se zjutraj zbudila, sem opazila, da se mi je pokvarila ura, ki jo imam na nočni omarici. Zataknila se je nekje v zgodnjih jutranjih urah, zdaj pa kazalca stojita in samevata na istem mestu. Ne premikata se, ampak sta obstala. Kako simbolično od moje ure in kako zgovorno. Ustavil se je namreč tudi čas okrog nas. Dnevi se prelivajo en v drugega, brez da bi si lahko zapomnili, kaj smo počeli včeraj, tri dni nazaj ali pred enim tednom. Večina ljudi ima velike težave že s tem, da bi sploh spremljala, kateri dan v tednu je. Nič čudnega, če pa smo kar naenkrat izgubili vse opomnike in dogodke, ki nam dan ali teden strukturirajo v smiselno celoto, ki se od ostalih, podobnih entitet loči glede na neke dogodke, obveznosti, urnike, mejnike in obrede.
Če ste mislili, da bo to še en zapis o tem, kako je človeštvo potrebovalo korona krizo in kako je prav, da smo se končno zaustavili in zadihali, potem ga tukaj ne boste mogli prebrati. Na mojo lastno nesrečo nisem ena tistih, ki so sposobni vse, kar se jim zgodi, hitro sprejeti in ponotranjiti, nato pa že v naslednjem hipu z zvrhano mero pozitivizma poiskati množico dobrih točk v novi situaciji. V tem trenutku sama težko rečem, da je korona kriza prinesla kaj dobrega – komurkoli. Če o tem čivkajo tisti, ki imajo končno uradno dovoljenje, da lahko poležavajo doma, medtem ko je bilo prej njihovo življenje tako kaotično, da so srečevali svoj rep, potem njihova rešitev ni apokalipsa, ki zadane človeštvo. Temveč temeljit razmislek o svojem življenju ter v prihodnje prestrukturiranje lastne eksistence, da bi nekaj tega ‘zena’, ki ga doživljajo zdaj med korono, vendarle poiskali tudi v normalnem tempu normalnega življenja. Kajti življenje si kroji vsak sam, razen v teh časih seveda, ko smo v okoliščinah, ki se vsakemu normalnemu, razmišljujočemu človeku enostavno morajo zdeti tako neverjetne in bizarne, da obstaja nevarnost, da se nam omrači um že samo od zavedanja le-teh.
Zelo se bojim, da korona kriza ne bo prinesla toliko dobrega, kot se (in nas) prepričujejo vse tiste dobre duše, ki vedno vidijo napol poln kozarec in trdijo, da bo po tej krizi človeštvo prišlo na novo, bolj usmiljeno, sočutno in skratka višjo raven. Ko bi bilo vse to vsaj res. A težko si predstavljam, kaj bi to pomenilo. Ko se bo le dalo, bo svet spet stekel po svojih običajnih tirih (ali vsaj tistemu, kar bo od njih ostalo). In ker bodo ekonomske ter socialne posledice karantene tako ogromne, bomo hiteli še toliko bolj, da bi si vsaj del normalnega življenja spet pridobili nazaj. Bodo Kitajci nehali jesti kače, netopirje in druge divje živali, ki spadajo izključno v svoj naravni habitat? Dvomim. Se bo svet pobrigal za vse tiste, ki so ali bodo izgubili svoje službe, poklice, dohodke in način, kako preživeti svoje družine? Fajn bi bilo, a dvomim, da se bo to dalo narediti. Bomo bolj spoštovali naravo? Glede na vse odvržene plastične rokavice, ki jih je videti pred trgovinami z živili, na pločnikih ter v rekah, bi rekla, da do te stopnje pač očitno ne more priti. Se bodo vsi tisti, ki se zdaj lomijo v krogu svojih razbitih, načetih, razbolelih družinskih odnosov, potem čudežno pobotali in objeti stopili v sončni zahod? Bomo otrokom lahko kdaj nadomestili ta čas, ki bi ga morali bolj ali manj brezskrbno preživljati v šoli, bentiti nad preveč domače naloge in prihajati domov zadihani, ker so s sošolci klepetali vso pot, ko so tekli iz šole? Nam je res v interesu, da se v prihodnje v izogib vsakršnemu mikrobu omejimo le še na stike preko zaslonov?
Če se trenutno ne pogovarjamo o vsem negativnem, kar občutimo kot posledico korona krize, se mi to zdi podobno situaciji, ko je v sobi slon, pa se delamo, da ga ni in ga niti z besedico ne omenimo. Priznajmo si: situacija, ki smo ji priče (a si nikoli niti v najbolj ZF sanjah ne bi mislili, da ji bomo), je tako bizarna, groteskna in apokaliptična, da je vse njene razsežnosti nemogoče dojeti. Ne želim poslušati o ‘razvajenosti’ zahodnega človeka, ki ‘mora biti mesec ali dva doma in mu je pri tem grozno hudo’. Ne govorimo o razvadah, govorimo o osnovnih in nujnih človeških potrebah, ki zaznamujejo našo psiho in našo družbo. Je to, da lahko lastnim otrokom pustiš, da se na igrišču spustijo po toboganu ali brcajo žogo s svojimi prijatelji, razvajenost? Je to, da lahko z objemom čestitaš svoji mami ob materinskem dnevu, razvajenost? Je to, da lahko otroci obiščejo svoje stare starše in se z njimi igrajo, razvajenost? Je razvajenost nemara to, da lahko opravljaš svoje delo, ki ga imaš rad? Kaj pa vem. Če namreč začnemo zahodnemu človeku očitati navezanost na t.i. ‘pridobitve’ kapitalizma in ekonomskega razvoja, mar ne spadajo mednje tudi vse medicinske storitve in oprema, ki v teh dneh lajšajo zaplete bolezni vsem tistim, ki ležijo v bolnišnicah?
Korona kriza in neverjetnost situacije, v kateri smo, odpira nešteto vprašanj. Nobeno od njih ni lahko. Bodo stvari spet kdaj normalne? Bomo še kdaj normalni?
