Živimo v času ekshibicionizma, ki ga socialna omrežja ne samo podpihujejo, ampak so ga morda celo začela. Gotovo poznate vsaj en par, ki si po facebooku piše zaljubljena sporočila in objavlja ljubezenske izpovedi. Zakaj? Zato, da bi njuno ljubezen videli in razumeli tudi vsi drugi? Kam je šla intimnost in normalna človeška potreba, da določene stvari ostanejo zasebne, malce skrivnostne in zato toliko bolj zanimive? Sprašujem se, kakšna je namera ljudi, ki delijo vsako (bolj ali manj) zanimivo podrobnost iz svojega življenja s širnim svetom. Ali gre za notranje potrjevanje, da je njihovo življenje res razburljivo, polno, drugačno in skratka oh in sploh? Vedno se mi zdi, da imajo najbolj razburljivo življenje ravno tisti, ki ga dejansko živijo in ne razmišljajo stalno o tem, s katerega kota bi fotografirali mizo, da bi sendvič in kozarec vode na njej bila kar najbolj ‘instagramabilna’. Zakaj točno bi detajli vsakega obroka ali kozarca popite pijače zanimali tudi vse ostale? Ali pa po kateri poti je nekdo šel v službo in koliko semaforjev na poti je bilo rdečih? Zakaj nekdo pofotka vsako zabavo, dojenčka z vseh zornih kotov (ta še nima možnosti, da bi se sploh uprl ali ne sodeloval, zato sem načeloma proti objavljanju otrok na socialnih omrežjih), vsak zmenek, naročeno limonado ali kozarec piva, vsak nakup, vsak banalen dogodek v svojem življenju? Gre za vzbujanje slabe vesti tistim, ki tega morda nimajo, si ne morejo privoščiti, se pa lahko vsaj ‘pasejo’ na fotografijah in imajo na koncu še večji občutek praznine …?
Da se razumemo: s poslovnega vidika so socialna omrežja nujnost sedanjega časa, tukaj ni nobene debate. Rek »če te ni na internetu, potem ne obstajaš« dandanašnji še kako drži. Facebook je odlična platforma za komunikacijo s ciljno skupino in, če govorim o sebi oziroma o moji strani Odglavedopet, tudi krasen način, s katerim lahko pokažem svoje delo, koga navdihnem, drugemu dam misliti, spet tretjemu ponudim kakšno minuto razvedrila med napornim delavnikom. Nekakšen portfolio. Moram pa reči, da je to kar trdo delo, še sploh, če se trudiš za kakovostno vsebino in ne objavljaš ‘kar nečesa’ pač samo zato, da bo spet nova objava na vidiku. Instagram me je v začetku (pred leti) zelo pritegnil. Ker gre za izrazito vizualen medij, mi je bila ideja o luštnih fotografijah, ob katerih sem uživala podobno kot ob listanju lepe revije, zelo všeč. Potem pa se je zgodila komercializacija instagrama na eni strani in eksibicionizem brez primere na drugi. To, da mi instagram lansira eno reklamo za drugo – nekatere so pač očitne, druge prikrite – me je začelo odbijati. Po drugi strani se mi je upiralo razkazovanje nekaterih (slavnih ali manj slavnih), ki, tako si vsaj razlagam, instagram uporabljajo za polnjenje lastnega ega. Brala sem, da obstaja moderna zasvojenost s socialnimi omrežji, ki se ji reče ‘zasvojenost z lajki’. Tak človek objavi fotko na instagramu in naslednjih nekaj ur obsedeno preverja, koliko lajkov je že dobil. Logično je, da morajo biti fotografije vedno lepše, bolj eksotične in šokantne, da še ganejo vsega polne oči bralcev oziroma gledalcev. Ne, jaz se temu upiram. Svoj instagram profil sem sicer pred nekaj meseci ponovno oživila, saj so me k temu nagovorili tisti, ki z njimi poslovno sodelujem – češ, instagram pač moraš imeti. No, pa ga imam, ampak nikakor ne pristajam na to, da bi moje življenje krojilo instagramiranje in štetje lajkov. Snapchatu pa sem gladko rekla ne, čeprav moja sestra pravi, da me je evidentno povozil čas. Prav tako mi ne ustreza twitter, ki ga nekateri uporabljajo kot vedro, v katerega izlivajo svoje pomije. Youtube je lahko čudovit medij, kjer se resnično marsikaj novega naučiš, je pa na njem tudi ogromno balasta in celo škodljivega, za kar je treba imeti dobro presojo in pravo mero. Osebno stvari presojam na podlagi tega, ali v meni zbujajo dobre občutke ali slabe. Če me nekaj razjezi, naredi živčno ali kakorkoli drugače negativno vpliva name, potem se tega preprosto ne grem. Se mi zdi, da je kar nujna zdrava mera in zdrava pamet, ki pa so jo nekateri že zdavnaj presegli ali pa se ne zavedajo, do kakšne mere so pravzaprav zasužnjeni s socialnimi omrežji. Pa da ne bo pomote: to zdravo mero morajo imeti tako tisti, ki objavljajo, kot tisti, ki to gledajo ali berejo. Življenje, ki se dogaja tukaj in zdaj, okrog nas, je namreč dosti bolj resnično, ganljivo, razburljivo in polno, kot bi sploh lahko bila facebook ali instagram. Hitchockovega filma ‘Dvoriščno okno’ danes najbrž ne bi mogli posneti, saj glavni junak, ki mora sedeti doma z nogo v mavcu, ne bi gledal skozi okno svojega stanovanja, ampak buljil v ekranček pametnega telefona, dokler se mu ne bi sfecljalo.
In ker smo na Odglavedopet blogu, bi rekla še tole. Namesto, da na vseh kanalih spremljate, kako drugi nakupujejo, delajo čistke v omari, se ličijo, hodijo po ulicah in si ogledujejo izložbe, se dvignite s kavča in pojdite do svoje omare kar sami ali pa se dobite s prijateljico in pojdita na sprehod po trgovinah. Saj veste, hoja je zdrava, na poti pa morda spoznate kaj novega o sebi ali se vam celo zgodi tista stvar, ki ji pravimo življenje 😉 .
Res je, družbeni mediji niso preprosta zadeva … Na Instagramu sem pristala šele pred kratkim in sem tega vesela iz malce specifičnega razloga: po dolgem dnevu je lepo pogledati originalno fotko ali dve, mogoče kakšen drugi kraj, drugačne navade, oblačila, dobre fore itd. Se mi zdi, da sem v ta namen abonirala same fajn ljudi ( 😉 ). Sama objavljam predvsem izseke motivov, kot neke vrste ustvarjalno izživljanje po dolgem dnevu, pri tem me ne zanima število srčkov, temveč bolj izdelava fotografije in odločitev o objavi (kaj, koliko, filter ali ne…). Gre za navdušujoče ustvarjalno udejstvovanje za malo denarja, ki mi polepša dolge delavnike. Zgodbe o sebi pri tem skorajda ne pripovedujem – strinjam se, da je treba lastno življenje predvsem živeti, ne pa se pretvarjati, da ga živimo.
Tudi na Twitterju sem šele pred kratkim in tudi tu imam srečo: berem samo tvite ljudi, ki jih poznam od prej, z blogov, ali jih maram ali se zanimam zanje, najraje imam šaljivce, satirike in sarkazem – tudi to mi polepša dan. Res pa sem sama malce premalo aktivna.
Vse ostalo odpade … Če rabim nove stranke, jih poiščem na njihovih spletnih straneh, Facebook se mi ne zdi primeren.
V časih, ko še nismo imeli interneta, sem nekako živela z občutkom, da so ljudje, ki vsiljivo pripovedujejo predvsem o sebi in izhajajo iz tega, da je vse povezano z njimi, čudni. Potem so se zgodili družbeni mediji in glej ga, krščenga Matička, moji bivši čudaki so očitno v precejšnji večini. Hm. Ne vem, ali mi je ta čudoviti novi svet sploh všeč.
se strinjam. ni vse slabo, ni vse negativno. stvari lahko čudovito služijo, če ti, kot si napisala, nudijo inspiracijo, odklop, nekaj minut (vizualne) sprostitve. selektivnost oziroma izbirčnost je pa pomoje nujna.
pa marsikdaj so stvari dosti bolj zrežirane, kot se zdijo na prvi pogled. pred meseci mi je prijateljica odprla oči, ko mi je povedala, koliko sledilcev, všečkov, …, pri znanih osebah je dejansko plačanih – ker so si oni dobesedno kupili sledilce/lajke. ko sem se malo bolj poglobila v to, sem šele videla, kako naivna sem (bila). na YT recimo je ogromno videov na temo, kako povečati število sledilcev, kako komercializirati svoj IG account itd. skratka – en velik biznis. nikoli ne veš, kaj vse še sledi … 😀
Ja, pred kratkim sem tudi sama brala en nemški članek o t.i. influencerjih in se čudila, kako veliko zaslužijo in kako pomembno je število sledilcev – tako zelo, da jih masovno kupujejo. Mnogi so tudi menda precej kreativni pri kršenju zakonov … (neoznačevanje kupljenih objav itd.)
Ni je stvari, okrog katere se ne bi hitro razvila masovna komercialna ponudba, se mi zdi. Ampak svojo vrednost izpeljevati iz številk pod objavami je precej … čudna lastnost. Rekla bi, da so najbolj kakovostne objave praviloma najbrž najmanj mainstreamovske in mogoče največkrat najmanj všečkane, potrjevanje obstoječega okusa sledilcev je sicer nujno, vendar nima dodane vrednosti, samo po sebi. In zakaj bi bil človek tako zelo ponosen na to, da je točno uganil, kaj folk hoče danes?
Sori za ta dva centa …
Moram priznati, da še vedno sledim Baracku in Michelle, tudi Chrissy Teigen kdaj fajn useka :-), Rob Lowe pa bo za vedno moj naj tip (ja, sem malce starejši letnik, a se pozna 🙂 ) … drugače pa so cajtngi bolj zanimivi od slavnih.