O logistiki družinske urejenosti

Včasih sem deležna presenečenega pogleda, ko kdo izve, da imam tri otroke. Nekateri pravijo, da mi ne verjamejo, ker sem, citiram, »videti tako mlada« (laskavo, kajne, morda bi bil boljši izraz »dobro ohranjena«? 😉 ), spet drugim se zdi neverjetno, kako, spet citiram, »mi uspeva hkrati imeti tri otroke in biti tako urejena«. Pa sem se odločila, da malce razložim, kako to poteka, a se bojim, da ne bom odkrila tople vode niti povedala nič kaj posebno novega.

Žal nimam čarobne paličice ali magičnih besed, ob izgovarjanju katerih bi se perilo kar samo opralo, nohti sami od sebe nalakirali in čevlji namazali s pasto za usnje. Oziroma bolje rečeno, imam dve magični besedi, ki pa sta precej dolgočasni. To sta: organizacija in disciplina. Kot pri vseh drugih stvareh v življenju, sta tudi pri logistiki družinskega življenja to edini stvari, ki omogočata kolikor toliko normalno funkcioniranje cele družine. Vsak, ki ima otroke ali je že kdaj prebil nekaj dni z majhnimi otroki, se zagotovo strinja z mano. Brez organizacije in discipline pri otrocih pač ne gre. To se pokaže že pri tako osnovnih stvareh, kot je umivanje zob in večerna rutina pred spanjem. Kaj šele pri bolj kompliciranih projektih, kot je pravočasno odhajanje od doma, simultano izvajanje več družinskih dejavnosti hkrati ali celo – urejenosti. Pri logistiki družinske urejenosti so za moj okus nujni naslednji elementi. Najprej, da ima vsak svojo omaro in v njej pospravljena svoja oblačila. Zvečer umazana oblačila romajo v košarico z umazanimi oblačili (vsak otrok ima svojo), čista ali skoraj čista pa nazaj v omaro. Perilo – mimogrede, če nimate treh otrok, si niti približno ne morete predstavljati, koliko perila na teden operem, obesim in zložim; če imate več kot tri otroke, potem pa samo kapo dol in globok poklon z moje strani – perem nekajkrat na teden, recimo vsaj 4-5x, vendar če veliko športamo, je perila več. Po pranju ga takoj obesim, ko je posušeno, takoj zložim in pospravim po omarah. Prizadevam si, da bi vsaj določen delež njihovih oblačil otroci sami pospravili po omarah. Likam le najnujnejše, na primer moževe srajce in hlače, moje obleke in bluze, kakšno otroško obleko ali srajčko, pa je likanja vseeno kar nekaj. Spomnim se moje mame, kako je likala, ko sem bila otrok. Likala je posteljnino, robce in podobno, kar se mi zdi neverjetno; baje je njena mama likala še več, tudi spodnje perilo (!?!). No, jaz vsekakor likam minimalno, čeprav mi je likanje na nek način prijetno opravilo, kot tudi ostala opravila, povezana z oblačili (poklicna deformacija očitno). Še dobro, kajti teh je pri veliki družini res ogromno.

Kaj mi še pomaga, da vsaj približno ohranim zdravo pamet tudi v jutranji naglici, hitenju in priganjanju? Otrokom kombinacije (vse od nogavic do jope) pripravim že prejšnji večer. Tako se zjutraj, ko se že mudi v šolo, izognemo debatam, kaj bi kdo rad oblekel, vsak gre preprosto k svojemu kupčku in se preobleče. No dobro, najmlajši hčerki moram pri tem še izdatno pomagati, pa tudi izpada zmišljevanja sem kar pogosto deležna, vendar je tega vseeno manj, kot če bi vse to zjutraj počeli ‘iz nule’. Vsaj mož za svoj outfit poskrbi sam, je pa res, da ga oprana, zlikana in zložena oblačila redno pričakajo v njegovi omari. Kljub temu mu nekako uspeva, da je vedno videti malce pomečkan, no pa recimo temu, da ima svoj slog 😉 (kot umetniku mu tega niti ne gre zameriti). In jaz? Tudi v tem primeru je ponavadi tako, da si že prejšnji dan vsaj okvirno začrtam outfit, pred tem pa obvezno preverim vremensko napoved. OCD? Morda, vendar kovačeva kobila pač ne more biti povsem bosa. V zadnjem trenutku si potem mažem trepalnice, medtem ko sinu kričim, naj vendar vzame s sabo v šolo šolsko torbo (!), srednji hčerki med česanjem spletam lase in najmlajši brišem ritko. Disciplina in organizacija; multitasking skratka. Še sanja se vam ne … 😉