Na portalu www. siol.net je novinarka Katja Klavora objavila članek o oblačilih slovenskih olimpijcev, v katerem je omenjeno tudi moje mnenje o tej temi (povzetek sem na blogu objavila nekaj vnosov nazaj). Članek najdete na tejle povezavi.
Odločila sem se, da v celoti objavim vprašanja, ki so mi bila zastavljena za zgornji članek, ter moje odgovore nanja, da bo celotni kontekst bolj razumljiv.
Katja Klavora: Kakšne se vam zdijo barve in barvna kombinacija s čevlji, hlačami in majčko?
TMS: Zdi
se mi, da je barv enostavno preveč in da v uniforme niso vklopljene na
nek povezan, smiselen način. Če pogledamo število barv, jih je kar 5:
svetlo zelena,
turkizno modra, bela, siva in temnejša modra (ki se pojavlja predvsem
na športnih copatih). Poleg tega ni opaziti, da bi med njimi vladal
določen red oziroma da bi vsaka izmed barv na uniformi opravljala neko
določeno funkcijo. Pravi nered vlada tudi med samimi potiski, saj ni
neke rdeče niti ali glavnega motiva med potiski, temveč imajo določeni
majice en potisk, druge drugačnega, enako velja za drese, kratke hlače
in ostale kose. Le primer: mnogo bolje bi bilo, če bi se oblikovalec
odločil za dve ali maksimalno tri barve, potem pa v stilu slogana ‘manj
je več’ določene kose kolekcije obarval v eno barvo, druge v drugo in le
mestoma dodal en sam potisk, ki bi povezal in združil omenjeni barvi
(ali barve) v smiselno celoto. Rezultat bi bil manj optično naporen ter
bolj enostaven in poenoten.
KK: Kako se vam zdijo obleke ukrojene in
kakšno imate mnenje o tem, da so na suknjiče prišite kapuce?
TMS: Oblačila
delujejo, kot da niso najbolje ukrojena, saj se mestoma slabo
prilegajo, kar je opazno še posebej pri sivih suknjičih, ki jih bodo
športniki nosili na uradni otvoritvi. Če pogledamo športnike v omenjenih
suknjičih, dobimo vtis, da se ponekod gubajo in drugje štrlijo. Tudi
sicer so v naših uniformah sivi suknjiči eden najbolj problematičnih
kosov, ker se nikakor ne vklopijo med ostale barve na uniformah in kot
eleganten kos oblačila med sicer izrazito športnimi zelenimi, turkiznimi
in belimi kosi oblačil delujejo nekako tuje. Kapuce so dodatek k
športnim jopam in jaknam, zeto so v tej obliki (torej prišite na
elegantnejši siv suknjič) enostavno odveč in tako tudi delujejo.
KK: Kaj menite o tem, da je obleke oblikoval Sandi Murovec, bi morali izbrati zveneče ime oziroma vsaj
oblikovalca?
TMS: Zdi se mi, da bi se ob množici dobrih slovenskih
oblikovalcev gotovo dalo najti koga, ki bi se oblikovanja uniform lotil
strokovno in z občutkom za oblikovanje oblačil, ki naj bodo vsekakor
udobna in športnikom blizu, a ki hkrati lahko izkoristijo tudi potencial
za zelo dobro promocijo Slovenije v modnem smislu. To bi lahko bilo
bodisi uveljavljeno (zveneče) oblikovalsko ime bodisi manj uveljavljeno
ime; nadarjenih modnih oblikovalcev pri nas je veliko in bilo bi prav,
da bi jim dali možnost ter njihovo vizijo ter strokovnost vključili v
tako pomemben dogodek, kot so OI.
KK: Kakšna se vam zdi primerjava z ostalimi uradnimi uniformami?
TMS: Ko
gledamo uniforme tujih reprezentanc, je opaziti dve smeri: elegantno in
športno. V reprezentancah z elegantnimi uniformami (npr. Velika
Britanija, ZDA, …, če govorimo o oblačilih za uradno otvoritev) je
opaziti
odlično krojene suknjiče, srajce in hlače ali krila; gre za formalna
oblačila, v katerih bi se lahko odvijali tudi strogi poslovni sestanki.
Reprezentance, ki nosijo izrazito športne uniforme (npr. Italija), so
oblečene v športne jakne in jope z zadrgami, športne hlače ali trenirke,
skratka oblačila, ki so udobna in omogočajo gibanje. Oblikovalci so se
torej odločili bodisi za elegantno ali športno smer oblikovanja uniform;
oblačila Jamajke pa poleg izredno dobrega kompromisa med enim in drugim
združujejo tudi modni vidik, zaradi česar uniforme delujejo sveže in
‘ostro’ v modnem smislu. Pri slovenskih oblačilih se zdi, da grejo v
izrazito športno smer, zaradi česar so sivi suknjiči nepotreben dodatek,
namesto katerih bi športna jopa ali tanjša jaknica najbrž boljše
opravila svoje delo. Če pa bi se podali v iskanje kompromisa med
športnim in elegantnim (kot je to naredila Cedella Marley za Jamajko),
bi zanj verjetno rešitev
našel le kompetenten modni oblikovalec.