Mojca Mavec je zame ena najlepših in najlepše urejenih Slovenk. Njen slog se mi zdi dodelan, vendar nepretenciozen, harmoničen, nevsiljiv, ženstven, šik. Ne samo, da je njena podoba žareča kot zlato sonce, prav takšna je tudi njena energija ─ živahna, žuboreča in sproščena. Da je Mojca svetovljanka, ki je takorekoč več za plankami kot doma, mi ni treba posebej poudarjati. Ravno zato me je zanimalo, kako gleda na oblačenje, slog Slovencev in kje nakupuje. Za prijaznost, da si je vzela čas za srečanje z mano in prijeten pogovor, se ji zelo lepo zahvaljujem!
Mojca, pred dvema dnevoma si se vrnila s potovanja, zato najprej vprašanje – ali nakupuješ tudi v tujini?
Še zdaj se spomnim trenutka, ko sem v mamini omari našla obleke iz šestdesetih let, kostimčke, obleke … To je bil čas, ko so si ženske same šivale oblačila. In to je bil moj prvi stik z vintage oblačili. Še danes obožujem vintage, second hand trgovine. V tujini v takih trgovinah velikokrat najdeš nove, enkrat nošene stvari po ugodnih cenah, recimo enkrat nošen suknjič, nove čevlje in podobno. To so prave zakladnice. Nezaslišano se mi zdi zapraviti ogromno denarja za eno oblačilo, pri tem sem dokaj racionalna. A seveda imam rada lepa oblačila, barve. Tudi z oblačili izražaš, kdo si, kakšen si, svoje veselje do življenja. V Londonu grem vedno v Chelsea, v Parizu v Marais, NYC je tudi raj za second hand, tam sem nazadnje našla Armanijev kostim, ki ga rada nosim tudi za moderiranje prireditev, večni šik.
Kaj pa recimo bolj ‘eksotične’ lokacije, kjer je najbrž marsikaj zanimivega najde na lokalnih tržnicah, recimo izdelki iz usnja, zanimiv nakit, tunike…?
Obožujem svilo. Žal na poteh nimam veliko časa za nakupovanje, a Azija ima svoje nočne tržnice, ki so prava Koromandija. Medtem, ko drugi spijo, jaz brskam po stojnicah. Nakit, svila, sploh tradicionalne obrti. Obožujem filigrane. Pred dvema letoma sem nekaj časa delala na Kosovu. Balkan je sploh raj za filigran. V Prištini sva večkrat sodelovali z mlado oblikovalko. Poreč recimo, tam kupujem filigran, v Skopju sem spoznala vnuka Matere Terezije, pri katerem sem kupila prelep obesek.
Kako potem skombiniraš s prtljago na potovanjih ;)?
Vedno potujem zelo ‘lahko’, na pot vzamem malo stvari, ker vem, da jih bo nazaj grede malo več, sploh začimb, lesenih kipcev, mask, knjig in druge ropotije (smeh). Tudi sicer ne pretiravam z oblačili. S seboj vzamem recimo eno dobro obleko, nekaj zgornjih delov. Na snemanjih v tujini nosim svoja oblačila, zato si vse outfite splaniram vnaprej. Pazim, da so oblačila v podobnih barvah, da nisi v vsakem kadru oddaje povsem drugačen. Ohranim enake tone, recimo v beli, zeleni … Zanimivo pa je, kako gledalci to vse opazijo! »Kolikokrat se pa vi na potovanju preoblečete?« me vprašajo (smeh). Če si recimo v Afriki, kjer je vse dni nad 40 stopinj, se moraš seveda preoblačiti. Si pa zvečer oblačila operem, da imam naslednji dan za snemanje lahko oblečeno isto. Včasih je pranje nemogoče, tako da rdečo (barvno) nit ohranim z oblačili podobnih barv. Zanimivo, čeprav so oddaje popotniške, ljudje vedno gledajo in opazijo celo(s)tno podobo.
No, ko sva ravno pri barvah. Ker se sama z barvami ogromno ukvarjam, imam to profesionalno deformacijo, da barve vedno zelo opazim in ti si mi padla v oči ravno zato, ker nosiš tako čudovite barve, ki ti sijajno pristajajo. Dejansko izbiraš vse odtenke iz svoje barvne palete. Je to intuitivno, kako izbiraš barve oblačil zase?
Sem ‘jesensko dekle’. Rojena sem v jeseni, to so moje barve. Že kot otrok nisem bila veliko v roza, ampak bolj v rdeči, oranžni, rjavi …Vedno se veselim jeseni, to je moj letni čas. Tako da se kar držim zemeljskih tonov. Tudi bež, bela sta mi blizu, črna manj. Oranžna, rdeča, bakrena, to so moji toni. Letošnji september ni bil vse skupaj nič zaradi tega vremena! (smeh). September je lahko čudovit mesec, lahko kombiniraš poletne stvari s prehodnimi, recimo sandale s plaščem. Všeč mi je to, da niso takoj zimski škornji in volnen pulover. Čeprav pri nas bi bil na ta račun deležen pogledov, v Londonu je pa kaj takega normalno tudi čez zimo.
Res je, za London velja, da so ženske celo leto brez žab in nogavic. Parižanke so znane po tem, da nikoli nočejo biti videti preveč urejene, vedno mora biti ena stvar, ki je malo ‘off’, da dosežejo tisto nujno nonšalanco; Italijanke so ljubiteljice ‘bling-bling’-a … Bi rekla, da tudi za Slovenke po tvojem mnenju velja kakšen tak stereotip?
Zelo nas je težko opredeliti! Zdi se mi, da v Sloveniji ni neke zdrave mere, kar se tiče urejenosti. Ali ni nič, ali pa prevelika perfekcija. Meni je zelo všeč pariški stil, da si malo neurejeno-urejen, da lasje niso čisto pošlihtani, da ni vsak kodrček na svojem mestu. Še vedno je pri nas zelo malo ženstvenosti in to me zelo moti. Tudi v mojem poklicu je tega premalo. Ko pa pride npr. poroka ali sprejem, pa pretiravamo in je vsega preveč – volančki, čipka, frizura, preveč vsega. Sem ljubiteljica ležerne elegance in klasičnih krojev, a v drznejših barvah in vzorcih.
Slovenci smo na križišču različnih kultur, to se čuti tudi pri naši kulturi, hrani, a začuda ne preveč pri modi. Ne vem, zakaj nismo prevzeli malo več italijanske klasike ali pa balkanske radoživosti, na jugu so ženske res uredijo vsak dan ne glede na poklic in status. Na Balkanu tudi znajo s komplimenti. »Predivna si danas!« ti hitro rečejo. V Sloveniji se temu večkrat reče zgolj: »O, imaš spet nove čevlje!« To je bolj kompliment v slovenskem stilu in si misliš: »Hvala, ker si opazil!« (smeh) Doma hitreje ‘pokasiram’ kakšno nenavadno pripombo ali pogled od strani kot pa kompliment. Imam čudovit klobuček za v Opero, a v Sloveniji ne pride do svojega trenutka, ker bi bil preprosto preveč vpadljiv.
Zelo rada pa pogledam kakšno starejšo damo pri nas, kako lepo so urejene. Recimo Elza Budau, krasna gospa! Za zlato generacijo se mi sploh zdi, da je bila dosti bolj šik, kot pa so ženske dandanes. Škoda, da Slovenke, ki so tako lepe (kar vedno poudarijo tudi tujci: »Kako imate pa vi lepe ženske!«) ne dajo več na urejenost. Tiste pa, ki so urejene, so zaradi tega zelo izpostavljene.
V bistvu smo Slovenci zelo praktični. Vse mora biti zelo udobno in praktično. Smo športen narod, zelo povezani z naravo, obutev mora biti udobna, plašč nepremočljiv in topel … Dosti več poudarka dajemo udobju kot pa stilu.
Ti je v Sloveniji všeč ponudba v trgovinah, katere so tvoje najljubše?
Ni mi preveč všeč. Največ nakupujem po spletu. Splet je okno v svet in okno v modo. V Sloveniji se mi zdi zelo veliko ponudbe za poslovni slog, a tak bolj ‘mišjesiv’ in ne preveč vpadljiv. Spomnim se, kolikokrat je bila v zadregi moja sestra, mlada poslovna ženska, ki je iskala malo bolj ženstven, šik kostim, a ga ni našla. Tudi trgovine z mednarodnimi znamkami imajo pri nas drugačno, slabšo ponudbo kot v tujini. Škoda. Tako da nakupujem po spletu in to zvečer, ko se vse umiri. Čez noč premislim in zjutraj zreduciram nabor (smeh) … V Ljubljani pa res skorajda ne nakupujem. Edino v stari Ljubljani zadnje čase opažam zanimive trgovine z modnimi dodatki, kjer si z veseljem ogledujem izložbe. Malokrat grem v Ljubljani načrtno v šoping, grem pa včasih na razprodaje, takrat bolj na koncu, ko najdeš še kak zanimiv kos, ki nikomur ni bil všeč in je ležal kje po skladišču. No, tak je točno zame! Takrat zagotovo kaj najdem, recimo v Zari, v Massimu Duttiju dobim kakšne zanimive čevlje in ker imam relativno majhno nogo, številke niso problem.
Kateri brandi pa so ti všeč, mislim tiste, ki jih nakupuješ v tujini?
Rada imam novo francosko modo: Maje, Sandro … Ampak to so lahko tudi zelo dragi kosi, tako da jih večkrat lovim po razprodajah v tujini, kjer so stvari znižane tudi do 80%. Ali pa Comptoir des Cotonniers. Oni imajo zelo klasične kose, klasiko imam rada, iz leta v leto podobne kroje, odlične materiale. Njihova bluza res drži 10 let. Vedno znova jo lahko recikliram, pokombiniram s kakšno fino jopico. V mojem poklicu je ogromno kontrastov. Dopoldne sem recimo na njivi z lokalnim pridelovalcem hrane ali pa v hlevu, isti dan zvečer pa moderiram večerno prireditev v Cankarjevem domu. Kontrasti so zdravi, naredijo te bolj živega, je pa zaradi njih potem tudi omara bolj polna (smeh). Enostavno rabim stvari za različne priložnosti.
In če bi bila omejitev nebo, katere znamke bi bile v tvoji omari? Chanel, Saint Laurent, …, ali te, ki jih pravzaprav že nosiš?
Mislim, da kar te, ki sem jih naštela. Globoko v meni sicer drema Chanel girl, a kaj ko so te trgovine kot muzeji in oblačila so v njih razstavljena kot dragulji ;). Vse belo, prazno, par kosov na policah. Se mi zdi, da si kar ne bi upala v to belino, sterilnost, to me odbija. Ravno zato so mi všeč vintage shopi, tam tako diši, tam lahko stikaš – jaz namreč zelo rada stikam (smeh).
Slovenci imamo malo problema s second hand trgovinami, se ti ne zdi?
Zato, ker to za Slovence pomeni, da nosiš nek ‘ofucan’ plašč. Recimo v Chelsei v Londonu v second hand shopu dobiš top kose, dizajnerske kose po ugodnih cenah. Prav tam sem našla tudi usnjeno jakno priznane znamke, ki jo neprestano nosim. Kupila sem jo, se mi zdi, za 40 funtov in je kot nova. Tudi čevlje sem našla, Gucci, enkrat nošene. No, moraš imeti tudi malo sreče. Ni vedno tako dober ulov. V slovenskih second handih so sicer lepi kosi, a še vendo za zelo visoko ceno. Prav zato mi je všeč tudi spletno nakupovanje, kjer tudi lahko dobiš zelo znižane stvari, recimo na Yoox-u. Potem ko že malo poznaš znamke, katero številko imaš kje, res lahko najdeš marsikaj.
Kako torej nakupuješ na spletu? Iščeš načrtno, recimo si zamisliš rdečo bluzo in zožiš nabor na vse rdeče bluze na neki strani, ali recimo pregleduješ novosti in splošno ponudbo neke znamke?
Tako je, jaz kar rečem »rdeča bluza« in potem pregledam vse različice. Se mi zdi, da bi moralo biti v vsaki ženski omari nekaj osnovnih kosov. Dobre črne hlače, usnjena jakna, bela bluza … To so neki kosi, ki jih imaš leta, takorekoč za vedno. Seveda kupim tudi kakšne cenejše stvari, ampak par klasik pa imam, ki se jih zelo držim.
Kako bi definirala svoj slog?
Zaradi zelo različnih vlog, ki jih imam v svojem poklicu, bi svoj slog zelo težko definirala. Vsekakor pa bi rekla, da je ženstven. Se mi res zdi, da je tega tako malo pri nas, premalo. Vidim, da že samo če obujem pete za v službo in grem z njimi po hodniku, so takoj pripombe v stilu: »Pazi, boš dobila krčne žile!« In »V teh čevljih greš na kolo?« Če je meni nekaj všeč na drugemu, to povem, rada dam kompliment. Včasih sicer ljudje to narobe razumejo, se jim zdi preveč prijazno, že skoraj kot prilizovanje. Ljudje sploh ne znajo sprejeti komplimentov! Premalo je tega.
Se ti ne zdi, da grejo potem ljudje kar v neko defenzivo, se kar branijo, recimo: »Joj, saj ni bilo tako drago,« ali pa: »Ti čevlji so stari, mi jih je dala prijateljica …« Zagovarjajo se, kot da so naredili kaj narobe. Avto je lahko dober, kuhinja je lahko najmodernejša, nova, ampak za čevlje se pa ne sme vedeti, da so novi ali da so bili dragi. Meni se zdi škoda, da je tako.
Res je, točno tako je, ljudje se kar ‘nazaj potegnejo’. »Ne ne, saj niso Loboutinke, so fejk!« (smeh) V tujini ljudje kar radi pokažejo svoj status tudi z oblačili, dodatki. Da so nekaj dosegli, da so radi urejeni. Se čudim, zakaj je pri nas tako, in kako da nismo malo več pobrali od recimo Italijanov, kar se tega tiče. Mogoče bo mlajša generacija kaj spremenila, čeprav se mi včasih zdi, da je še vedno več urejenih med starejšo generacijo kot med mlajšo. Včasih se mi zdi, da se ljudje raje odločijo za uniformiranost, da imaš mir, da ne štrliš ven, da niso kar naprej pripombe.
No, ti se že zaradi svoje barve las zagotovo ne moreš skriti med množico. Si naravna rdečelaska? Ta barvni tip je tako lep, pa tako redek v Sloveniji. Kako skrbiš za svoje lase?
Naravna rdečelaska, že kot otrok sem imela živo oranžne lase, podedovala sem jih po očetovi strani. Te stvari so me včasih motile, v šoli sem bila ‘riđa’ … Se mi pa zdi, da smo rdečelasci tudi zaradi tega že od otroštva naprej zelo utrjeni in vajenih pripomb na svoj račun (smeh). Bilo je obdobje, ko sem želela stran od vsega tega in se prebarvala v svetlolasko. Zdaj pa sem že dolgo naravna in rdeča. Na televiziji žal nimamo profesionalnih frizerjev, za lase poskrbijo kar v maski, večkrat kar sama poskrbim za svoje lase. Rada imam, da naravno padejo, ne maram zabetonirane ‘fen frizure’ z ogromno laka. Imam pa zelo suhe lase, na katere redno nanašam kokosovo olje, tudi na kožo. Enkrat tedensko naredim kuro s kokosovim oljem.
Kako pa skrbiš za zavidljivo postavo?
Skušam živeti tako, da diete niso potrebne. Zelo rada jem, obožujem hrano. Stalno sem na poti, preizkušam novo hrano … Pred leti sem začela teči in telovaditi, ampak tega seveda ne počnem dovolj redno (smeh). Predvsem jem veliko zelenjave, ampak jem pa non-stop, očiščevalnih kur in diet se ne grem. Si tega niti ne morem privoščiti pri svojem tempu. Ne morem iti recimo lačna na teren snemat, ker bi se hitro poznalo pri intervjuju (smeh). Če se le da, kuham doma. Rada si naročim zabojček s pridelki slovenskih kmetov. Ker pa zdajle sedim s tabo v luštni družbi in je zadišalo po sveže pečenih rogljičkih, bom pač snedla še en croissant, ki me spominja na Pariz. Hočem reči, da se tudi ogljikovih hidratov ne izogibam, ker te potem zvečer popade nezadržna želja po ogljikovih hidratih. Se mi zdi, da s svojim načinom življenja rabim energijo in jo zelo veliko tudi potrošim.
Bi pa rekla, da zdrav način življenja ni le zdrava prehrana, ampak celoten attitude. Mi večkrat kdo očita, da vse vidim tako pozitivno, ampak mogoče pa drugi vidijo vse tako negativno. Tudi pri svojem novinarskem delu si prizadevam najti pozitivne zgodbe, nove ljudi, primerjati dobre prakse, … in tudi poročati o tem.
Še to me zanima, v službi imaš verjetno garderobo, ki ti jo pripravijo drugi? Imaš pri tem veliko besede?
Ja, imam veliko besede pri tem (smeh). Recimo pri Poletni sceni imamo stilistke, s katerimi je res lepo sodelovati. Vesna Mirtelj, Beti Zubčič, Slavka Pajk nas res dobro poznajo in tudi prilagodijo stajling tvojemu osebnemu slogu. Pri oddaji Dobro jutro včasih malo pokombiniramo, večkrat tudi nosim svoje čevlje in modne dodatke. Najraje nosim obleke, ki segajo čez kolena, saj se veliko gibam po studiu in tudi veliko sedim na kavču in drugih sedežih. Tu lahko hitro pride do nesreče, če sta obleka ali krilo prekratka. Predvsem pa je treba ljudem, s katerimi delaš, tudi zaupati. Stilisti večkrat najdejo nekaj, kar sam sicer ne bi nikoli oblekel, a na koncu ugotoviš, da ti res pristoji. Kakor koli radi včasih zamahnemo roko, češ, ne kompliciraj pri stajlingu za oddajo, to ni prav. Sploh Dobro jutro je zelo gledana oddaja, so ponovitve … Zato je škoda, da se v nekaterih uredništvih da premalo poudarka na urejenost voditeljev. Pred leti sem sodelovala pri projektu na italijanski televiziji Rai, to je res bila izkušnja! Tam vidiš voditeljice zjutraj še nenaličene in potem ne moreš verjeti, kako jih s stajlingom, frizuro, makeupom lahko povsem spremenijo. Saj ste morda slišali za raziskave med gledalci italijanske televizije – večina gledalcev dnevnika ne ve, kaj je voditeljica govorila, zelo dobro pa vedo, kako je bila oblečena 🙂 .
Misliš tudi makeup?
Tako je. Sem rabila kar nekaj časa, da sem jim dopovedala, da meni močan makeup ne paše, da mora biti malo bolj nežno vse skupaj, ne preveč vsega. Recimo ‘smoky eyes’ niso zame, je pa videti enkratno na nekaterih kolegicah, recimo na Bernardi Žarn.
Imaš pri makeupu kakšen ‘signature look’?
Ja, ko pridem, je zame že vse pripravljeno v bronz tonih, ki jih ne uporabljajo za nikogar drugega (smeh). Rada imam malo eyelinerja, ki ne sme biti premočan, šminka pa v živahnih odtenkih. Recimo koralno rdeča tako lepo izpade na ekranu. Rada delam tudi z moškimi vizažisti, ker moški nimajo nekega svojega vzorca ličenja. Ženska vizažistka do določene mere vedno doda nekaj osebnega sloga, način, kako se sama najraje naliči, medtem ko moški gledajo na obraz kot na prazno platno in se mi zdi, da res znajo poudariti točno to, kar je treba.
Kakšen odnos imaš do socialnih omrežij?
Zelo pazim na to, kaj in koga objavim. Načeloma službeno in privatno zelo ločujem. Če objavljam druge ljudi, vedno vprašam, če se s tem strinjajo. Instagram mi je zelo všeč za navdih, tudi za modno in lepotno inspiracijo, gor dajem vtise s svojih potovanj. Facebook imam bolj za aktualne teme, kaj se dogaja, ampak ne veliko, ker sicer to (socialna omrežja) lahko hitro rata dodaten ‘job’. Imaš pa s facebookom tudi določen vpliv na to, kako te ljudje dojemajo in kaj mediji potegnejo ven iz tvoje zgodbe. Rada sama predlagam neko zgodbo, nekaj pozitivnega, kar se mi zdi vredno objave.
Hvala Mojca, da si za bralke in bralce Odglavedopet razkrila nekaj svojih modnih in lepotnih skrivnosti!
