Tukaj je pomlad iz njo tudi čas, ko se pogosteje odpravimo na krajše ali daljše potovanje. Upam, da mi ne bo nihče zameril, če bom v tem zapisu malo kritična. Ko grem na potovanje v tujino, zelo rada opazujem slog domačinov na ulicah, zanima pa me tudi, kako se oblačijo turisti. Namreč že po stilu oblačenja, po tem, kaj nosijo in kako stvari kombinirajo, se da pogosto uganiti, od kje približno turisti prihajajo. Skandinavski narodi imajo drugačen stil od azijskih narodov, Američani so spet značilni po določenih oblačilih in dodatkih, Evropejci pa se zelo razlikujemo glede na to, iz katere države prihajamo. Španci in Portugalci so zelo urejeni, enako Francozi, pa seveda Italijani, ki znajo tako spretno vključevati najnovejše modne trende v svoj stil. Nemci niso prav poznani po svojem dobrem slogu, a pri njih so oblačila vedno dobre kakovosti in precej nova. Vsaj tako je moje opažanje.
In Slovenci? Žal moram reči, da sem skoraj vedno razočarana, ko opazujem slovenske turiste v tujini. Nekako se zdi, kot da bi mislili, da je potovanje priložnost, za katero vzamemo s sabo najslabša, najgrša in najbolj “utrujena” oblačila, kar jih premoremo. Pravilo slovenskega turista je skoraj vedno bunda, ki je že videla mnogo boljše čase, enako pa velja tudi za ostala oblačila.
V čem je finta? Prepričana sem, da bi bil glavni argument ta, da “nam mora biti na potovanju udobno”. S tem se tudi sama nadvse strinjam. Oblačila, primerna vremenu in temperaturam destinacije, kamor potujemo, so seveda obvezna (zato se je dobro pozanimati, kakšna je vremenska napoved lokacije za vsaj 1 teden vnaprej – odvisno od tega, za koliko časa gremo). Ker v transportu preživimo kar nekaj časa, pa naj bo to avtobus, osebni avto, letalo, vlak ali kaj drugega, je seveda zelo važno, da nas oblačila nikjer ne tiščijo, da imamo naravne materiale, ki dihajo in ne dobijo neprijetnega vonja, da imamo s seboj obutev, ki nam omogoča daljše pešačenje in je prijazna do nog, kajti na potovanju smo običajno cel dan na nogah.
Pa mora definicija udobja nujno zajemati tudi to, da vzamemo s sabo oblačila, ki smo jih že skoraj odpisali, tiste grše stvari, ki nam jih ni škoda? Po mojem mnenju ne. Razlika je seveda, ali se kot študenti odpravimo z enim nahrbtnikom na dolgo večmesečno peš pot naokrog, ali pa gremo za nekaj dni na nastanitev, ki nam omogoča udobje. Prav v slednjem primeru res ni potrebe, da bi iz omare potegnili najgrša oblačila in da bi na potovanju nosili oblačila, ki jih v domačem okolju niti ne bi (več). Večina potovanj namreč ne zajema strašno nevarnih in čudaških aktivnosti, kjer bi se nam lahko kaj hudega pripetilo – nam ali našim oblačilom. Pač pa si ogledujemo lokalne znamenitosti: naravo, arhitekturo, muzeje, galerije, cerkve, morda obiščemo kakšno kulturno prireditev, gremo v gostilno na dober obed in podobno. Vse to so priložnosti, ki si zaslužijo, da jim tudi z oblačili izkažemo odnos in spoštovanje.
Kako drugače se človek počuti, če gre v muzej ali galerijo in nima občutka, da je oblečen kot za skok na bližnji hrib, pač pa se nahaja v hramu umetnosti, v lepih prostorih, kjer občudujemo velika dela umetnikov preteklih obdobij. Povsem drugače doživimo tuji koncert na prostem ali v dvorani ali pa sveto mašo v veličastni cerkvi, če smo tudi oblečeni spoštljivo. Nenazadnje – na potovanjih veliko fotografiramo in te fotografije tudi kasneje še velikokrat radi pogledamo, da bi podoživeli lepote s potovanja. Lepo je, če smo tudi sami na teh fotografijah primerno urejeni, ne pa da nam je skoraj nerodno, ko se pogledamo ali ko fotografije pokažemo prijateljem, sorodnikom …
Torej: udobje in praktičnost da, neurejenost in stara, neestetska oblačila ne. Ni prepovedano, da si na potovanju umijemo lase zvečer v hotelu, da ženske zjutraj nanesemo kanček ličil, da imamo s sabo tudi kakšno boljšo bluzo ali celo udobno obleko (osebno na potovanjih obožujem obleke, ker me tudi ob daljšem sedenju v avtu ali na letalu ne tiščijo v pas), ki jo lahko kombiniramo na superge.
Pogosto na Youtubu gledam videe, ki prikazujejo ulični stil drugih držav. Ko gledam videe pariškega uličnega stila, sem vedno znova presenečena nad sledečim. Ko Parižanki zastavijo vprašanje, kaj nosi in kaj ji je pomembno pri njenem stilu, skoraj brez izjeme odgovorijo, da mora biti stil “confortable et chic”, v prevodu “udoben in šik”. A zmotil bi se, kdor bi mislil, da se udobje in šik interpretirata kot bunda, napol trenirkaste hlače in pohodni čevlji dvomljivega slovesa. Ne, udobje in šik sta lahko tudi na višjem nivoju, kar pomeni lepo in praktično vrhnje oblačilo, srajca ali pletenina, hlače (ne nujno kavbojke!) ali krilo ter udobni čevlji. Ne pozabimo na sončna očala in/ali pokrivalo. Če dodamo še zanimiv šal, ki na potovanju lahko pogosto pride prav, ter ugleden nahrbtnik ali torbico, ki jo nosimo čez telo, da jo imamo zaradi varnosti ves čas ob telesu, pa smo že zmagale.