Švica nam je po eni strani tako blizu, po drugi pa tako daleč. Leži sredi Evrope, pa ni v Evropski Uniji. Kar za sabo potegne kar lepo število stvari, na katere je dobro biti pozoren, če se odpravljaš tja na potovanje. Če načrtuješ selitev, je le-ta točno zaradi tega dejstva dosti bolj zakomplicirana kot bi bila ob selitvi v katero izmed držav EU. Za popotnika, ki se odpravlja v Švico, je v prvi vrsti pomembno, da si uredi zdravstveno zavarovanje, kajti zdr. storitve so v Švici neverjetno drage. Nadalje je dobro pri ponudniku telefonskih storitev preveriti, kakšno pogodbo (če sploh) imajo s Švico oziroma kaj vaš naročniški paket vsebuje glede na potovanje v državo, ki ni EU. Za ilustracijo: če greš v Švici na njihovega ponudnika telefonskih/mobilnih storitev in si sicer pri A1 ter tvoj paket ne vsebuje možnosti gostovanja, te vsak prenos 1 MB podatka v Švici stane 8,9 €. Jaz sem si v Švici kupila predplačniško SIM kartico za 20 CHF, ki ti za 1 teden omogoča neomejen prenos podatkov, klice in sms-e, kar se mi zdi kar ugodna rešitev. Je pa treba vedeti, da nakup te SIM ni čisto enostavna stvar, treba je najti trgovino, potem moraš dati svoje osebne podatke, naredijo si fotokopijo osebnega dokumenta itd. Plačevati je treba v njihovi valuti, če pa plačuješ s karticami (noben problem), je treba izbrati opcijo brez konverzije, ker pride bolj ugodno.
Kar nas pripelje do naslednje točke: Švica je izredno varovana država. Čeprav nas na mejnem prehodu niso kontrolirali (res pa smo šli v Švico na enem mini gorskem prehodu, kjer ni bilo nikogar razen nas), so nas potem v enem mestu kar tako, random, ustavili policaji. Ki so zelo prijazni, povprašajo, zakaj si v Švici, kam potuješ itd. Ampak pogledajo dokumente, pogledajo, kdo vse je v avtu … Ti postane jasno, da oni se ne zafrkavajo in stvari ne prepustijo naključju. Mogoče ima tudi zato človek v Švici izredno varen občutek. Ko se greš kopat in si na plaži, lahko mirno pustiš svoje dokumente, telefon, denarnico pri brisačah in živa duša se ne bo ničesar pritaknila. Na eni bencinski postaji sem sredi hitenja (to je tako, če vse otroke tišči na wc, da moraš pravično razporedit, kdo gre prvi, kdo drugi …, hkrati pa v rokah držiš 5 napol stopljenih sladoledov) na wc-ju pozabila denarnico. Preprosto sem jo odložila na škatlo, v kateri so bile brisačke za roke, pozabila nanjo in odšla. Da denarnice nimam, sem opazila šele 2 dni (!!!) kasneje in sem najprej posumila, da so mi jo ukradli na plaži. Ampak ko smo poklicali na to bencinsko postajo ter vprašali, če so slučajno 2 dni nazaj na ženskem wc-ju našli denarnico, so takoj odvrnili, da ja in da me čaka pri njih. Sem prav premišljevala, kje drugje po svetu bi se mi zgodilo isto – da bi me denarnica z vso vsebino nedotaknjena pričakala. Upam, da še kje, prepričana pa nisem.
Švica je tudi zelo regulirana država, do pičice se držijo predpisov, kar se vidi pri parkiranju in držanju hitrostnih omejitev na cesti. Niti en invalidski parking ni bil zaseden, niti en pločnik zaparkiran, nikjer ne stoji noben avto s prižganimi utripalkami, ker bi voznik samo na hitro nekam skočil in medtem z avtom zaparkiral pešče, kolesarje in zablokiral promet. Tega preprosto ni. Radarji povsod, pogosto na avtocestah. Nas so slikali dvakrat (omejitev je bila 80 km/h in je mož vozil 84 km/h), pošto s kaznijo še čakamo 😉 …
Kar me je pri Švici najbolj navdušilo, je verjetno vseprisotna voda v vseh oblikah. Ker sem nora na jezera, sem res prišla na svoj račun, tam jih kar mrgoli, vsa pa so neverjetno čista. Da ne govorim o gorskih potočkih, ki se žuboreči spuščajo po živo zelenih travnikih, ogromnih slapovih na vsakem koraku … Pitna voda v vseh vodnjakih (ki jih je ogromno) vseh mest, tako da si lahko sproti točiš mrzlo kristalno čisto vodo v steklenice, ki jih imaš s sabo.
Neverjetno dejstvo: Švicarji zalivajo travo, ampak ne mislim travnike pred hišami v kakšnih predmestjih. Oni imajo napeljane sisteme za zalivanje povsem osamelih, odročnih travnikov in rastišč sredi gora (seveda tistih, ki niso v neposredni bližini naravnega vira vode). Zato je celotna dežela tudi sredi vročega poletja čisto zelena, nisem videla požgane, izsušene, rjave trave cel teden, kar smo bili tam. Živo zelena doda svoj efekt k splošni slikovitosti, še sploh v kontrastu z lično rdečo zastavo z belim križem (njihova zastava je kvadratne oblike, kar je glede na simetričen motiv dosti bolj kjut kot podolgovata), ki plapola pred skoraj vsako hiško ali kočico. V gorah pa ne moreš verjeti ogromnim ledenikom in slapovom, ki se spuščajo z njih. Meni se je zdelo kot ozadje kakšne Disneyeve risanke, ki se dogaja v gorah, recimo Frozen ali Zlatolaske. Mimogrede, Heidi (punčka iz risanke) je iz Švice.
Če je voda v Švici zastonj, je pa zato vse ostalo toliko dražje. Ravno zato to najbrž ni ravno najbolj priljubljena počitniška destinacija manj dobro situiranih narodov (tudi našega). Najdražja je hrana, pijača in storitve. Tako da se ne strinjam s pregovorom, da ‘če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj’, ampak to velja za Švico. CHF je skoraj v razmerju 1:1 z eurom, tako da prav veliko pretvarjati valut ni treba. Pogledaš ceno in si rečeš, uau, tole je pa dosti. Recimo cene glavnih jedi v restavracijah so tam od 17 do 37 CHF, kar je praktično 17 do 37 €. Če zmnožiš s 5 za 5-člansko družino, in če sploh ne šteješ kakšnega piva, kave ali soka, si hitro krepko čez 100 € za samo eno kosilo. Zato smo se mi prehranjevali ‘on the go’, torej smo flikali s sadjem, sendviči, prigrizki, sladoledi (pa ne na kepice, ker je ena kepica 3,5 – 4 €) itd. Pa je kar šlo. Tudi če greš v trgovino po tovrstno hrano za 5 ljudi, daš hitro dobrih 50 €. Da ne govorim o kakšnih drugih storitvah, kot so zdravstvene, frizerske in podobno. To je bolje opraviti v Sloveniji 😉 .
No, če imate kaj denarja našparanega in bi si šli v Švico kaj kupit, potem je seveda treba po eno dobro uro. Tam je pa taka ponudba, da sploh ne veš, kam bi gledal. Azijski turisti hodijo naokrog s par vrečkami iz Cartierja, Hublota, Longinesa, Rolexa in podobno, v rokah. Človek si težko predstavlja, o kakšnih vsotah govorimo. Za bistveno manj denarja (pravzaprav celo za manj denarja, kot te tam stane ena večerja za 1 osebo) pa si lahko za spomin kupiš Victorinox aka švicarski nož, ki je itak nepogrešljiv za vse, ki imajo radi piknike, taborjenja, skavtske ali taborniške izlete in podobno. Mi smo našega že prinesli s sabo, če ga ne bi imeli, bi sigurno nabavili kakšnega. Aja, pa čokolade seveda ne manjka, Švicarji so jo takorekoč izumili, za kar sem jim zelooooo hvaležna, mmmmmmm … 😀
PS. Javni promet v Švici dela tika-taka, tako da se lahko dobesedno kamorkoli pelješ z vlakom. Ti so hitri, čisti, točni in učinkoviti. Peljejo celo čez gorske verige in na višino 3000 m ali več. V Švici pač nič ni nemogoče, oni rečejo in naredijo. Pri nas pa vemo, kako je. Nič se ne da, če bi se pa že kaj komu dalo, bi se pa itak prej skregali, naredili ene dva referenduma, nakar bi zadeva odpadla ;)) Tako nekako.
