Konec novembra sva se – kot je zdaj že postalo tradicija – z možem odpravila na potovanje. Letošnja jesen nas je namreč postavila v kar nekaj preizkušenj, in tudi če ne grem v detajle ter omenim samo smrt v družini, zaporedje nekaj krogov viroz pri otrocih, gips, uši, take in drugače zdravstvene preglede vseh družinskih članov vključno s starši in tako dalje, potem je hitro jasno, da postane le še vprašanje časa, koliko človek zmore in kdaj se nekaj z(a)lomi. Če rečem, da sva nekaj dni oddiha krvavo potrebovala, ne bom nič pretiravala. Letos sva se odločila, da se za spremembo podava na vzhod, zato sva izbrala Budimpešto.
V oddaljenosti nekaj ur vožnje iz Ljubljane se nahaja ta velika evropska prestolnica, ki sem jo sama poimenovala kar ‘vzhodnoevropski Pariz’. Sama sem do tedaj imela le eno kratko izkušnjo z Budimpešto, a ker je tega že zagotovo 20 let, se nisem veliko spomnila. V spominu pa mi je ostalo, da gre za ogromne dimenzije in pravi meščanski evropski duh. Budimpešta naju ni razočarala, lahko rečem, da ravno nasprotno – popolnoma navdušila. Kdor ima predsodke o vzhodni Evropi, naj jih kar hitro odloži. Madžarska ima večtisočletno zgodovino in to, da so bili kraljevina, najprej samostojna, nato pa krajši čas kot Avstro-ogrska monarhija, se temu narodu zelo pozna. Če pogledamo že samo arhitekturo, je vsa Budimpešta (obe strani mesta, tako Buda kot Pešta na obeh straneh Donave) prepredena s čudovitimi stavbami, cerkvami, palačami. Urbanistično izredno prijetno mesto, ki zlahka prehaja s področja palač preko modernih nakupovalnih uličic do hipsterskega dela mesta, v katerem mrgoli takih in drugačnih lokalov, me nikoli ni spravilo v položaj, da bi se v njem počutila nevarno ali neprijetno.
V Budimpešti nihče ne more ostati lačen, saj je ponudba gostiln, stojnic, lokalov, kavarnic, restavracij in ostalega tako pestra in zgoščena, da se sploh ne moreš odločiti, kam bi šel jest. Midva sva večinoma ostajala zvesta lokalnim specialitetam, kot so golaž, različne juhe, mesno-zelenjavne jedi in preizkusila sva tudi nekaj slaščic, posebej naju je navdušil ‘kürtőskalács’. Nekateri trgi so nudili pestro izbiro božičnih stojnic z lokalnimi pridelki in lokalno hrano, ob čemer sem se spomnila na ponudbo novoletnih štantov v domači Ljubljani, ki streže ‘naše’ čevapčiče, pleskavice in prebranec … Celo Madžar, s katerim sva se pogovarjala, nama je pravil o tem, da je bil pred leti v Sloveniji in kako imamo dobro slovensko hrano – čevapčiče. Saj ne veš, ali bi se smejal ali jokal.
Od posebnih znamenitosti sva si ogledala seveda cerkev sv. Matjaža na grajskem kompleksu, Citadello, muzej Viktorja Vasarelya (najbolj evropsko znanega madžarskega slikarja), največjo evropsko sinagogo, ogromen parlament, spomenik žrtvam holokavsta med drugo sv. vojno, in si privoščila dopoldne v največjih medicinskih termah v Evropi, toplicah Széchenyi. Moram priznati, da je to kar doživetje, saj ogromen kompleks manjših notranjih in večjih zunanjih bazenov deluje kot mesto v malem. Madžari obožujejo toplice, saj jih imajo ogromno (že samo v centru Budimpešte jih je kar lepa izbira) in vanje tudi redno zahajajo. Tako ni nič čudnega, če v zunanjem bazenu, v katerem ima voda 38 stopinj in se v zimskem dnevu iz njega prijetno kadi, vidite združbo madžarskih upokojencev, ki slonijo na starodavne stebre in zamišljeno igrajo šah. Ker sem si manj kot en teden pred najinim potovanjem zvila gleženj, so se mi terme res prilegle, saj se mi je po njih stanje bistveno izboljšalo. Sem pa to, da so prav Széchenyi toplice namenjene okrevanju po poškodbah sklepov, prebrala šele post-festum.
Če vas zanima še nakupovalni mini-vodnik? Tozadevno pa nimam kaj posebej razburljivega za napisati. Na Madžarskem so prisotne znamke, ki jih poznamo tudi v Sloveniji, tako da nisem prišla v nobeno nakupovalno skušnjavo. Tudi sicer bi rekla, da so Madžari sicer urejeni, a da se mi je dozdelo, da jih po tej plati malce ‘našišamo’. Sloveniji se vendarle pozna nekaj zahodnoevropskega modnega vpliva, tako da čeprav sem videla nekaj zelo lepo oblečenih in urejenih ljudi, bi težko rekla, da sem prav vzdihovala nad njihovim dobrim slogom.
