Morda se bo slišalo nenavadno, ampak če bi me vprašali, kakšen je po mojih izkušnjah odstotek ljudi, ki se z lahkoto odrečejo starim/nenošenim oblačilom, bi rekla, da se ta številka giba okrog 5%. Problem je bolj očiten pri ženskah kot pri moških. Ja, med stotimi žeskami je le pet takih, ki z lahkoto ali celo radostjo, seveda sproti, prečiščujejo vsebino svoje omare, tako da v njej ostane res le peščica zelo dobrih, zelo lepo pristajajočih in običajno tudi skrbno izbranih oblačil. Običajno so to ženske, ki imajo tudi sicer v svojem življenju rade red in veliko prostora, vsaj tako mi povejo med pogovorom. V moji dosedanji karieri bi gospe, ki so se lahko pohvalile z resnično maloštevilnimi kosi, preštela na prste ene roke, no morda dveh. Rezultat? Res lepo, premišljeno sestavljena garderoba, v kateri ni kvantitete, zato pa so tista oblačila, ki so v njej, toliko skrbneje izbrana, toliko bolj ljubljena in toliko bolj očuvana.
Na drugi strani s(m)o seveda hrčki in hrčkice. Čeprav sama sicer redno delam čistko v svoji omari in selekcioniram stvari, ki so mi odslužile in jih zagotovo ne bom več nosila, pa se vseeno prištevam med tiste, ki jim je določene stvari težko dati stran. Nekateri pa imajo s tem še precej več težav.
Mislim, da gre pri tem za več kot le ‘dati majico stran’. Oblačila nam ženskam vendarle pomenijo več kot samo kos tkanine. Z njimi povezujemo določena življenjska obdobja, dogodke, pričakovanja, občutke sreče ali žalosti, spominjajo nas na to ali ono priložnost, ko smo ta in ta kos kupile ter nosile. Zato ni nič čudnega, če večina žensk skrbno hrani svojo poročno obleko in čevlje (nekatere jih potem še nosijo, ali pa dajo obleko prebarvati ali predelati v bolj nosljivo verzijo). Pa ne samo poročna obleka. Navezanost obstaja tudi do stvari, ki nimajo tako globokega psihološkega pomena kot poročni dan. Ali pač? Kolikokrat slišim žensko reči: »Ne, tegale pa še ne morem dati stran. Nosila sem takrat-in-takrat, ko sem bila še v prvi službi in imela par kil manj kot zdaj …« Torej spomini na neko obdobje v preteklosti, na boljšo (samo)podobo, na čas, ki je minil in se očitno kar nismo pripravljene ločiti od njega. »Tole nameravam spet nositi, samo da se znebim telih novih obročkov na riti – prisežem, da jih pred enim letom še ni bilo tam!« Čeprav je znano, da nas premajhna oblačila spravljajo v slabo voljo (in ta je običajno bolj slab motivator, tudi ko se odločimo za telovadbo ali dietni režim), se dame kar niso pripravljene sprijazniti z drugačno postavo in včasih neizogibni spremembi, ki jo prinese nov list v koledarju življenja. Prav tako odslužena oblačila, ki se še vedno drenjajo v omari, nosijo s sabo pravo slabo energijo, ki se seveda odraža na slabi volji lastnice. Med argumenti, ki govorijo v prid ohranitvi oblačil v omari, kljub temu, da jih je povozil čas, so še: močno emocionalni momenti, kot recimo da je oblačilo podarila ljubljena oseba, včasih celo nekdo, ki ga ni več. Če so čustva, povezana s podarjenim oblačilom ali dodatkom negativna, potem pa se je od tega precej lažje ločiti. »Tole mi je dala bivša tašča – nikoli se nisva preveč marali, zato niti nisem nosila. Komot dava stran!« Kar pomislite, za koliko oblačili iz vaše omare se skriva zgodba, dobra zgodba. Kosi, kupljeni na čudovitem potovanju; kosi, zašiti v šiviljinem salonu po dolgih pripravah; kosi, ki jih je kupil partner; kosi, ki ste jih kupile in nameravale nositi, pa so iz nekega razloga obležali v omari, ne da bi jih sploh oblekle …
Je že tako, da za ženske oblačila dostikrat niso samo oblačila, ampak veliko več. In kot je včasih težko sprejeti, da je nekega prijateljstva konec, da si prijateljico prerastla ali ona tebe, skratka da kemije ni več, je prav tako težko priznati, da si oblačilo prerastla – ali oblačilo tebe. Je pa vseeno kar fino obrniti nov list in dati priložnost čemu novemu. Konec koncev je preteklost za nami in če odpremo vrata in okna na stežaj, bo zapihal nov veter, ki bo zagotovo prinesel tudi novo svežino v naše življenje in v garderobno omaro.
Vse je res … 🙂 Ravno včeraj sem v roke vzela vinsko rdečo bluzico z volančki, ki sem jo imela oblečeno samo na (svoji) poroki. kar oddahnila sem si, da mi po skoraj 15 letih še vedno paše in jo dala nazaj – mogoče jo bom oblekla na kakšno od obletnic, drugače pa me sam pogled nanjo vedno razveseli in seveda ni šans, da jo dam stran 🙂
In ravno danes sem si vsa jezna rekla, da to pa ne more biti, da v mojih (sicer pospravljenih, a polnih) omarah ni ničesar, česar ne bi mogla obleči ob svečani priložnosti čez nekaj tednov. Malce iskanja in sem jo našla – bluzo, ki je še nikoli nisem oblekla (je zelo specifične barve in vzorca) in ki je za moj tokratni namen odlično primerna … Ful sem bila srečna – ravnokar imam obdobje odpora do novih oblačil in bi raje videla, da lahko kaj “kupim” v svojih omarah … Ravno tako še nisem pozabila dobrih kavbojk, ki sem jih (premajhne) dala stran, pa bi mi bile zdaj prav (čudeži se očitno dogajajo tudi onstran 40-ih 🙂 ).
Red seveda mora biti in zabasanje omare prav res ni dobro, ma malce dražja oblačila ali klasične zadeve ali stvari, s katerimi povezujem lepe spomine, pač morajo ostati, ni druge 🙂 Mogoče pa me zato vsake toliko tako uspešno zagrabi odpor do nakupovanja?
super, da si kar v svoji omari našla bluzo za tisto priložnost čez par tednov! lepi kosi, ki nosijo zraven tudi pozitivno energijo – ti pač ostanejo, se strinjam 😉
Ja, tole je dobra tema. Sama sem nekje vmes; ko imam pravi dan, bo letelo iz omare več kot sicer. Druga stvar pa je, ker zbiram razne dizajnerske kose oblačil in tudi obutve ali pa stvari, ki imajo točno določeno preteklost. Tako imam nekatere stvari, ki so praktično nenosljive (še posebej bele čipkaste rokavice, ki so se nosile v času meščanstva;kupljene na bolšjaku; pa baretko iz jelenje kože z drobnim madežem od molja). Tako sem zadnjič šla mimo Vintage Divas Store na Gosposvetski in…..dobro, da še nekaj časa ne bom mogla nakupovati, ker imam sedaj druge prioritete. V tej trgovini so stvari, ki so vredne, da jih kupiš, tudi, če jih samo gledaš 🙂 Čeprav so cene nizke. No, takole jaz 🙂
ja, saj to je to. za stvarmi so zgodbe in mislim, da imamo te raje kot stvar samo po sebi. imam prav? sama obožujem občutek, ko odprem omaro in se ‘sprehodim’ po kosih v njej. to sem kupila tam in tam (in me že ponese nazaj v tisti dan in tisti filing), tisto sem si dolgo želela in končno ‘našparala’ zanjo, to sem naročila, ko sem bila zadnjič noseča in sem planirala novo ‘breztrebušno’ stanje itd itd. 🙂
mislim, da imamo vse malo tega v sebi – še tiste, ki rade in pogosto delajo čistke. v enem smo si edine: ostanejo kosi, ki imajo za sabo nekaj lepega in kar nam veliko pomeni.